Babica…
To vlogo vsakdo razume drugače. Nekateri kot nekoga, ki te razvaja. Drugi kot nekoga, ki ti čuva otroke. Tretji kot nekoga, od kogar si se veliko naučil. Četrti, peti, šesti… vsak ima svojo izkušnjo, predstavo, pričakovanje.
Ko je nekaj let nazaj umrla moja zlata babica, si nisem predstavljala, kaj bi na pogrebu povedala. Šele nekaj mesecev kasneje sem zares dojela, da je ni. In danes… danes bi praznovala 94 let. Včasih sem hodila na pogovor k njej na kavč. Danes grem na njen grob. In še vedno se pogovarjava. Bila je modra ženska s fantastičnim spominom. In vedno mi bo žal, da si nisem zapisala več njenih spominov.
Nihče od pravnukov se je dejansko ne spomni, čeprav se je Levček že rodil. Vidijo pa njene slike, pogovarjamo se o njej. Morda nekoč nekdo od njih krene po njenih medicinskih stopinjah; vem, da ji je bilo hudo, ker vnuka nisva.
Kmalu bo tudi obletnica smrti. Danes vem, kaj bi povedala… vsaj kaj bi poskusila povedati, ker dejansko povedati najbrž ne bi uspela.
Povedala bi, kaj sva skupaj počeli… da sva se skupaj sprehajali in iskali želode… da me je naučila šivati gumbe in kvačkati (za silo 😉 )… da me je “svarila”, kako so vsi moški enaki… da je bila prva generacija diplomirancev slovenske medicinske fakultete in kako je bila na to ponosna… da je imela v glavi celo medicinsko enciklopedijo, nisva pa se nikoli zares naučili pisati sms sporočil… da se je vedno jezila, ko sem postrigla svoje kodre… da se na njo spomnim vsakič, ko se vsedem v avto… da mi manjka njen nasvet, ko sem obupana in/ali žalostna… da se spomnim zgodbic, ki jih je beležila v rdeči blok… da je oboževala križanke… da sem si zapomnila ime njene najboljše prijateljice Justi… da je imela mačka Murija… da mi je eden od njegovih mladičkov ušel pod omaro in sva ga komaj spravili ven… da je spekla ubijalski rižev in skutni narastek… da je ne bom nikdar pozabila <3
Pikec: A si jo veliko stiskala?
Jaz: Ja… ampak zdaj se mi zdi premalo…
Pikec: Potem pa lahko mene stiskaš…
0 thoughts on “Moja zlata babi”