Ne spomnim se, ali sem v otroštvu rada jedla juhe. Dejstvo sicer je, da je bila juha pri nas skoraj obvezni del obroka… ampak moja naklonjenost do tega rituala? Kdo bi vedel… zagotovo pa ne prebavljam tistih zelenjavnih, kjer plavajo koščki vsega mogočega… razen, če je zmiksano!
Z lastnim gospodinjstvom sem ustvarila tudi lastne rituale. Prvo pravilo… kuhamo samo juhe iz vrečke ali paradižnikovo juho iz domače paradižnikove mezge. Zakaj? Ne maram kuhane zelenjave, še manj kuhano perutnino ali bognedaj govedino. Ta vikend pa sem se namenila narediti neke vrste piščančjo pito. Meso bi sicer lahko popekla, a kuhano je le bolj mehko. Če pa že kuhamo meso, zakaj ne bi naredili cele juhice?
Mati sem poklicala in povprašala po njenem receptu. Povzetek… juha od svašta… zmečeš zraven mesa še malo kolerabice, korenčka, peteršilja, zelene, paradižnik, papriko in vse, kar ti je še ostalo v hladilniku. Človek bi si mislil, da se juha z tako množico vsebin skoraj ne more ponesrečiti… ali pač?
Končni rezultat… skoraj soliden okus, a daleč od mamine juhice… what went wrong? Korenček bi bil bolj mehak, če bi kuhala še kake pol ure. Cmočki bi bili bolj rahli z malček manj zdroba. Ampak kako se lahko pri enakih sestavinah zalomi pri okusu? No, za prvič mogoče niti ni bilo tako slabo. V nedeljo smo dodali še kokošjo kocko za izboljšanje okusa in celo zahtevni gosti so si obliznili prste!
Nauk? Ste kdaj slišali tisti vic o »maminem« golažu? Žena nikakor ne more skuhati tako dobro, kot je včasih kuhala tašča in mož vsakič prigovarja. Ubožica poskusi nič koliko receptov, porabi časa, živcev in sestavin, a mož se vedno namrdne. Na koncu ji prekipi, kupi golaž v konzervi in ga samo pogreje. »Draga, končno ti je uspelo! Ta je čisto tak, kot mamin.« 😉
0 thoughts on “Moja prva piščančja juhica”