Zdaj imam pa res dovolj! Večino življenja sem pridno kupovala originalne CDje. Občasno se je kakšen presnel na kaseto ((ah, dobri stari časi)) in kasneje sem ali tja kakšna »kompilacija« na CD. Pa še to zgolj zato, ker je v avtu veliko bolj praktično imeti najljubše komade na enem CDju, kot menjati jih vsakih 10 minut… ali še hujše – dobro uro poslušati istega izvajalca 🙄 Zakaj samo v avtu? Poštenost na stran… zaradi izredno praktičnega razloga – moj avdio stolp iz neznanega razloga ne mara posnetih CDjev in je pri predvajanju izredno izbirčen ((2 od 3 je že kar dosežek)). Sicer pa sem doma vedno raje poslušala radio.
Kakorkoli že, dolgo je že tega, da bi v moje roke zašel nov CD. Pred skoraj enim letom sem od moža dobila še zadnji CD Colonie – tradicija, ki ima za naju že kar sentimentalno vrednost. Frdamana zadeva pa doma nikakor ni hotela delati! Seveda, po Murphy-ju, je v trgovini delala in prodajalcu ni bila jasno, zakaj se neka kokoška razburja, da je CD pokvarjen. Vseeno ga je potrpežljivo zamenjal, kar pa ni imelo želenih rezultatov. Dobro, sem si mislila, slaba snemalna oprema… ga bom pač poslušala samo v avtu.
Pred nekaj dnevi pa sva kupila še nekakšne klasične skladbice, ki naj bi otroku že v maternici in kasneje delale nevemkakšno korist. Zakaj naj bi Mozart ali Beethoven na otroka imela bistveno boljši vpliv kot kakšna druga glasba ((z izjemo govedine, težkega metala ali rocka in podobnih)) mi sicer ni čisto jasno… ampak če tako piše v vseh revijah, po pa že držalo 😛 Anyway… danes sem se odločila za prvo muzikalno urico in polna pričakovanja vtaknila oba originalna CDja v player. In seveda… nobenega niti ni zaznalo!
Razočarana napovedujem bojkot originalnim CDjem ((piratskih pa itak ne mislim kupovati))! Ne vem, kako jih štancajo, ampak za moje pojme ni sprejemljivo, da jih lahko predvaja samo naprava, ki tudi sicer zazna mp3 datoteke. In če sem z računalnikom sama zmožna posneti vsak drugi CD uspešno… ali res pričakujem preveč? Je to morda samo še en trik, da se zamenja cel stolp, ki sicer še popolnoma dobro deluje? Jok brate, odpade! Na srečo sva za otroško sobico namenila preprost radio, ki cenene CDje zazna, tako da dete ne bo prikrajšano za melodične urice.
p.s. Me lahko kdo razsvetli o tej modi klasične glasbe za dojenčke? Meni se je to samo zdelo samo bolj prijetno za umirjanje, kot razglašene otroške uspavanke 😉
13 thoughts on “Originalni CD ni nič boljši kot piratska kopija!”
marš na drini · 31. maj, 2010 at 20:03
gre pač samo za to, da so določeni poskusi na ljudeh obrodili rezultate, ki naj bi kazali na to, da je določena klasična glasba za ljudi sproščujoča. ti poskusi pa potekajo tako, da ljudem merijo dogajanje v možganih, medtem ko ti polsušajo različne vrste glasbe in na podlagi razultatov potem “ugotavljajo”, katera glasba na ljudi vpliva ugodno in katera ne.
anna · 31. maj, 2010 at 20:58
meni je postalo samoumevno, da klasična, instrumentalna glasba neprimerljivo z ostalo, pozitivno vpliva ves čas…torej edino klasično glasbo lahko poslušam zares milijonkrat, med tem, ko vso drugo, sicer tudi kvalitetno, pa ne, amm takoooo zelooo dolgo. moram zvrst po parih dneh menjat.
za sprostitev, umirjenje so glasbila pri klasični glasbi ena sama simfonija…gre ti v vse pore, žile, srčiko in dušico 😀
tak da, ja, beba naj klasike lepo posluša 😉
Pavel · 31. maj, 2010 at 21:12
Mogoče bo treba predvajalnik zgoščenk (CD-jev) samo odnesti do prvega servisa, kjer bodo očistili lečo.
Če to ne bo delovalo, bo pač treba zamenjati komponento v stolpu. Sam sem že večkrat zamenjal DVD enoto v računalniku, ki ni več prepoznala CD/DVD-ja.
Sicer sem pa vedno pozitivno presenečen, kaj vse prenesejo avtoradii in skopirani cd-ji v avtu (originalne imam zaradi varnosti pred poškodbami namreč doma v omari), kjer temperatura na soncu preseže 50 stopinj, pozimi pa tudi pod -5. Kar nekaj let (vsaj 8) že delajo, oboje, avtoradio in zgoščenke.
Pavel · 31. maj, 2010 at 21:14
Zgoraj je pisalo vsaj (8) osem let že delajo.
Aco51 · 31. maj, 2010 at 21:38
Kot ti je svetoval Pavel ti tudi jaz – odnesi predvajalnik na servis, da ti očistijo “glavo” pa bo spet vse OK. Z novimi CDji ni nič narobe
kokodajs · 31. maj, 2010 at 21:45
Tudi meni se je zgodilo podobno, kakšen CD in DVD preprosto v kakšnem predvajalniku ni delal. Ne znam si razlagati drugače kot to, da mora iti za odstopanja v načinu zapisovanja, mogoče razliko v kompatibilnosti standardov. Ko sem čez čas zamenjal DVD enoto (ne nujno z dražjo), je pa tisti plošček, ki prej ni delal, začel delat. Pomoje gre za problem v kompatibilnosti med nosilci informacij in čitalniki teh informacij. Kar je eden od razlogov da originalov ne kupujem že dolgo časa, kdo se bo pa zajebaval z vsem tem.
Te teorije o otrocih v maternici, rastlinah in klasični glasbi so točno to – teorije. Nimajo znanstvene, empirične osnove, v njih lahko zaenkrat le verjameš. Kot v vsemogočni kaktus.
Pouštrtanc · 31. maj, 2010 at 22:06
Men na traktorji pa use špila.
Jaka · 31. maj, 2010 at 23:00
Žal bo malce off-topic, ampak vseeno:
Avtorici prispevka bi rad sporočil, da obstajata samo dve vrsti glasbe – namreč dobra in slaba (in to po izvajalski in avtorski plati, torej kvaliteti). Kdor pa glasbo slepo klasificira po zvrsteh, pa žal “razkazuje” zgolj svojo glasbeno neznanje oz. (ne)razledanost.
Tjaša · 1. junij, 2010 at 0:08
Ko sem bila noseča sem poslušala tisto, kar mi je (bilo) všeč, med drugim tudi kaj bolj ‘divjega’. Rezulat: mali špila kitaro na komade AC/DC, sicer pa spada med bolj mirne fante.
Roman · 1. junij, 2010 at 10:14
Obstaja predpis, ki pravi, kolikšno reflektivnost morajo imeti CD ploščki in predpis, ki določa, kako občutljivi morajo biti predvajalniki, da bodo lahko brez problemov predvajali po predpisih narejene ploščke. Kje pa nastane problem? Največkrat v šalabajzerstvu pri snemanju nizkocenovnih ploščkov. Proizvodi nizkocenovnih založb, ki tiskajo predvsem majhne količine ploščkov so pač kvalitativno vprašljivi, saj običajno tiskajo na cenejši in slabši opremi. V tak rang nizkoproračuncev definitivno sodijo lokalni izvajalci in kompilacije klasikov v izvedbi “filharmonikov iz Zgornje Ščavnice”, ki se pakirajo in prodajajo v paketih “na kile”. Drugi problem je v predvajalnikovem laserju. Prvič zato, ker mu kristal med uporabo dobesedno počasi razpada in zato postaja žarek s časom čedalje slabši, torej čedalje težje bere ploščke, še posebno slabo narejene. Drugič zato, ker se na leči nabira prah, ki absorbira žarke. Če je prah na leči zadosti dolgo, se zaradi obsorbcije žarka segreva do te mere, da se počasi trajno “prilepi” na lečo. Še posebej če je plastična, kar pa je pri večini cenenih predvajalnikov.
Zakaj avtoradiji predvajajo vse, stacionarni predvajalniki pa ne? Pri stacionarcih si lahko proizvajalci privoščijo delati tik nad predpisano mejo občutljivosti. S tem otežijo predvajanje doma spečenih ploščkov, ki imajo načeloma precej nižjo reflektivnost od tiskanih. Zato je običajno tako, da imajo res kvalitetni HiFi predvajalniki velike težave s predvajanjem šrota. So pač proizvajalci mnenja, da če ste že zbrali denar za nakup kvalitetne mašine, boste dali pa še kak evro več za nakup kvalitetnega ploščka renomiranega proizvajalca. Avtoradiji pa delajo v zelo težavnih razmerah (vibracije, vročina, mraz), zato morajo biti za nemoteno delo bistveno bolj občutljivi. In tudi so, zato običajno predvajajo vse živo.
Problem je torej v tvojem predvajalniku, kadar predvaja nizkoproračunsko CD produkcijo. Rešitev? Boljši predvajalnik, oziroma nakup klasike po posamičnih CD-jih, kvalitetnih izvajalcev/založnikov.
Pri umirjanju z glasbo ne gre posploševati. Človek nastane skoraj iz niča, pride iz absolutne teme in tišine. Vstop v svet spreminjajoče svetlobe in hrupa je zato vsekakor precej stresna zadeva. Imamo pa vsi v možganih primarne vzorce, ki nam povedo, kaj je »mirno« in kaj “divje”. Mirno nas pomirja, divje pač ne. Ker v naravi tihi, mehki, zvezni, ubrani zvoki predstavljajo varnost, glasni, agresivni pa nevarnost. Ni torej težko ugotoviti, kakšen vzorec nastajajočemu bitju najbolj odgovarja. Zakaj torej ne gre posploševati? Ker je sicer res, da ima velik del resne glasbe atribut mirnosti, ne pa vsa. Kot tudi ostala glasba ni nujno agresivna. Ravnati se moramo predvsem po prirojenem (in ne naknadno naučenem) občutku, ne pa po pisanju raznoraznih novinarjev, ki so zapisali povzetek nekega povzetka, ki je v osnovi slab prevod povzetka prevoda nekega povzetka itd.
Pavel · 1. junij, 2010 at 10:40
Roman, super napisano.
Sem pa opazil, da imajo hišni predvajalniki težave s hitro posneto ploščo. Jaz pečem take stvari na hitrosti največ 4x.
Možna rešitev za poskusit – če imaš slab “original”, ga bo verjetno računalniška DVD/CD enota videla in znala prebrati. Potem ga pa presnami na kvaliteten CDR na nizki hitrosti zapisovanja.
Chiara · 1. junij, 2010 at 11:47
@marš in anna – zanimvo, mene na primer klasična glasba začne hitro nervirati. Ne vem… mogoče mi manjka tekst… ali pa pač ni »my thing«. Pa ne, da ne bi imela nikoli stika z to »zvrstjo«… ata jo obožuje in zadnja leta se je čisto navdušil tudi bratec.
@Pavel in Aco51 – moje izkušnje z raznimi servisi so bolj v smeri, da bi bilo ceneje kupiti nov izdelek 😉 Če »stari« CDji normalno delajo, potem predvajalnik verjetno še ni za v smeti.
@kokodajs – nekaj takega si mislim (za oboje 😉 )
@Jaka – No, tole je pa tudi malo omejeno. Klasike, narodnih in npr. rocka ne moreš dati v isti koš, tudi če gre za najbolj kvalitetne izvajalce. Nikoli se nisem proglasila za glasbeno strokovnjakinjo, sicer pa (kolikor se spomnim) tudi nikoli nisem ocenjevala ali klasificirala glasbe drugače kot na tisto, ki mi je všeč ali pa ne. Očitno te je zmotilo še nekaj izven prispevka, pa se v to niti ne bi spuščala.
@Tjaša – važno, da nam »paše«, a ne 😉
@Roman – Priznam, sem morala kar dvakrat prebrati 😛 ampak mislim, da mi je zdaj jasno. No, predvajalnika vseeno še ne dam stran – I like it too much 🙂 Tisto o člankih v revijah je bilo seveda mišljeno sarkastično… ravno zato, kot si napisal v zadnjem stavku 😉
spomincica · 1. junij, 2010 at 20:48
hmm, jz sem med obema nosečnostma poslušala glasbo, ki je pomirjala/sproščala/razelektrila mene, kar je seveda predvsem trdi rock zelo na glas, sploh v avtu. 😆 rezultat je sledeč – tavečji je kaže kar brihten, pri tamalmu je pa še prezgodaj. hkrati pa veselo poskakuje na bee geese, avsenike ali na rammsteine. samo da ima mal bita.
aja, pa zelo očiten rezultat je tudi ta, da gre obema zelo zelo na živce tista klasična/nursery glasba v posteljnih vrtiljakih in igralih. važno je, da so sirene in razbijanje pri igračah, spita pa raje v tišini.
tako da, poslušaj, kar bi rada poslušala sama. če te klasika nervira, ko jo jebe, pač.