Moderni časi (pa tudi prej)… večna potovanja, za zabavo in službeno. Odkar pomnim, je mami pogosto odhajala za nekaj dni, včasih cel teden (službeno, seveda – na zabavna potovanja je šla vedno cela familija). Tudi ati, včasih z njo, včasih sam. Zanimivo, z bratom nisva nikoli cvilila, jokala ali protestirala. Res, takrat je vedno prišla tudi baka (včasih tudi dido), ki sva je bila nadvse vesela. Bistvo pa je bilo, da sta nama vedo razložila kam, kako in za koliko časa gresta. Tudi prej, ko otroka še nisva dojemala časovnih dimenzij, sva slišala “vrneva se” in res sta se vrnila. Tako naslednjič ni bilo težav, strahu in pregovarjanja. He he… kmalu sva ugotovila, da se z njima vrnejo tudi zabavna darila, ki se jih pri nas takrat v glavnem ni dobilo 😉
Zadnja leta opažam reakcije pri fantovih nečakih… Že samo predlog, da prespita pri starih starših – samo noč, zjutraj bosta prišla starša po njiju – oh joj, groza in strah, protesti in jok!! Hja, ne vem, česa se bojita, ampak nisem prepričana, če se mi zdi to čisto ok.
Zanimivo se mi zdi, da tudi kasneje, ko sem bila starejša in v teoriji in praksi prepričana, da so starši samo nadloga in problem… sem bila vedno “na trnih” kdaj se vrne(ta). Seveda, ko jih nekaj časa ne vidiš, postanejo spet zanimivi, spet jih pogrešaš. In še vedno je tako… oh ja, uživam v miru, ki ga imam, kadar je hiša prazna (vsaj napol), ampak ko se bliža čas vrnitve, čutim v trebuhu neke mravljinčke, veselje, da bomo spet vsi varno doma in se nervirali med seboj 😛 In ne glede na ko, kako komaj čakam, da se odselim (občasno me res ima, da samo spakiram kovčke in grem)… se mi včasih zazdi, da bom pogrešala ravno to nerviranje, nekoga, ki “želi najboljše zate” (pustimo zdaj ob strani, ali imajo prav ali pa so popolnoma zgrešili), ki sitnari zakaj ob 23ih še vedno gori televizija in zakaj se sredi noči sprehajaš po kopalnici…
Zdaj pa že tretjič preverjam, ali ima avion slučajno zamudo… mami se spet vrača 😀
7 thoughts on ““Kdaj se vrneš?” ali “Mami, ne puščaj me sameeee!””
SFfreak · 4. junij, 2007 at 7:28
Se strinjam, sam doživljam podobno zgodbo…
Prav super je, če si sam doma – sam svoj vladar, vendar včasih potrebuješ družino, ki ti pomaga prebroditi težave, te spodbuja, itd.
Ana · 4. junij, 2007 at 7:45
Ko si mlad, si vedno najbolj pameten, rad bi bil sam svoj gospod, vse, kar rečejo starejši, ti gre na živce itn., itd. Potem imaš otroke in ko le-ti zrastejo, mislijo popolnoma enako kot si mislil ti kot mladostnik. Pridejo vnuki itd. in vsi mislijo in se obnašajo enako. To se ponavlja kot perpetuum mobile. Ampak, ko predeš malo ali malo bolj v leta, se pa velikokrat zalotiš, ko si moraš sam pri sebi nehote priznati: madona, mama (ali babica ali kdorkoli že …) je imela pa (za to ali ono) hudičevo prav …! Kdor še ni tega doživel, še to gotovo bo, grem stavit.
vanja · 4. junij, 2007 at 9:52
meni je bilo pa super tole prebrati, se mi zdi, da se imate kot družino zelo fino in da imate zdrave odnose. Lepo:-)
sosed · 4. junij, 2007 at 13:49
res, lepo je brati takšne zgodbe. nič ni narobe, če ptički občasno ostanejo sami v gnezdu, dokler so odnosi zdravi in stvari razčiščenje.
Chiara · 4. junij, 2007 at 14:19
@Ana – ja, sem se že zalotila pri takem razmišljanju… ampak na glas tega ne bom priznala 😛 Čeprav, roko na srce, včasih bi bilo pa tudi bolje, če bi se malo manj “vtikali”… to so potem tiste stvari, ko so rečeš “jaz česa takega sigurno ne bom naredila svojim otrokom” … kako mi bo to uspelo, bomo pa še videli 😉
@Vanja – he he… bi se dalo razpravljati… zato je pa fino, da smo kdaj tudi narazen, da vsak k sebi pridemo 😉
Obema fantoma pa… ITAK 🙂
vvooodnarka · 5. junij, 2007 at 9:16
Pri meni pa je bilo malo bolj bridko http://vvooodnarka.blog.siol.net in sem si močno želela, da bi se spremenilo, da bi bila srečna skupaj z mamo, očetom in bratom.
Prosim, če zgornje zbrišeš, ker link ni prijel 😀
Ana · 6. junij, 2007 at 7:18
Ni treba brisat, link je prijel in to kar sem za njim prebrala, je res zelo žalostno. Nekateri ljudje pač ne bi smeli imeti otrok, ker so jim le-ti očitno samo v breme. Nekateri pa ne znajo z otroki, ne znajo pokazat starševske ljubezni, sicer se mogoče trudijo, pa jim to ravno ne uspeva najbolj. Zato sem jaz toliko bolj srečna, ko vidim, da sem vzgojila dve dobri punci in kar je najpomebnejše, da še vedno radi prideta domov, ena zelo rada pošlje tudi že svoje otroke (moje vnuke) in le-ti hudo radi pridejo, saj je pri babicah vse drugače. In tako se vse zopet ponavlja (pri meni je bilo enako). Žal pa se tako naravno in enostavno ne ponavlja pri vseh. Nekateri imajo v mladosti eno samo žalost in razočaranje in želijo to potem spremeniti pri svojih otrocih. Nekaterim to uspe, nekaterim žal ne. Zato, mlade mamice, ne puščajte svojih otrok preveč samih, pokažite jim, da jih imate rade, povejte jim to petdesetkrat na dan in ko bodo malo zrasli, jim pustite tudi nekaj svobode, ker se bodo sicer pričeli dušiti od vaših skrbi zanje. In še nekaj, ne komplicirajte preveč, ker se lahko zgodi, da se boste izgubili in ne boste vedeli več naprej. Ta kratko pa vedno potegnejo otroci, saj vam je nekaterim to znano, kaj ne?