Igle in jaz… A dobim pol liziko?

Pa začnimo na začetku… Menda se kot majhna nisem bala praktično ničesar, vključno z zdravniki, zobozdravniki, injekcijami ipd. Tega se ne spomnem, pač pa imam še preveč dobro v spominu, da sem se igel, cepljenj in jemanja krvi vedno bala kot hudič križa! Vedno, ampak vedno me je bilo na mrtvo strah, da ne omenjam vrtoglavice in slabosti!

V osnovni šoli me je prijateljica prepričevala, da bo vse ok in da se nimam česa bati – najbrž si je mislila, da tudi malo pretiravam, darmatiziram ali kaj podobnega. Ko so našo skupinico poklicali v “klavnico” in sem se postavila v najtemnejši kot v upanju, da me spregledajo (pa ni šlo tako preprosto), me je ta sošolka prijela za roko, jaz sem zamižala in potrpela tistih nekaj sekund, ki so se mi zdele kot cela večnost. Med vračanjem v razred je prijateljica komentirala “ampak tebe je blo pa res strah” in mi povedala, da sm ji tako močno stiskala roko, da je mislila, da bom najmanj “skup padla”. Vedno kadar je bilo treba dati kri, so me dali 15 min prej in potem ležat, ker sem vse prestrašila z bledim in zapreparednim obrazom. Skoraj ne bi šla na še kako potrebno operacijo, ker sem se tako tresla, ta mi sestra ni mogla krvi vzet. Ja no, pač, ne maram igel, ne maram rezanja in slabo prenašam kri. 😳

Ta teden so me “gnali” na cepljenje proti hepatitisu A – gremo namreč na daljše potovanje v “zabačene” kraje na drugem koncu sveta in menda je cepljenje priporočljivo. Uf, če se ne bi tako veselila poti, me 10 konjev ne bi tja zvleklo! V glavnem, da je cepivo učinkovito desetletje ali dve, se je treba cepit še enkrat čez eno leto… lahko si mislite, kako se tega veselim 😕 Za kombinirano cepljenje (A in B), pa te špiknejo še enkrat vmes nekje po enem mesecu. Seveda nisem bila navdušena, ko mi je ženska priporočila kombinirano cepivo. Poleg tega sem v čakalnici pregledovala eno malo brošurico o ceplenjih in prebrala, da se hepatitis B prenaša s spolnimi odnosi, slino in krvjo. Kaj si pa misli, ženska, da se oz. se bom na poti kurbala z vsakim, ki mi prekriža pot?!? Pa menda, da zdaj to priporočajo oz. je obvezno že za osnovnošolce – predvidevam sicer da ne zaradi spolnih odnosov, pa vseeno 😛

Ko sem končno prišla do zadnje sobe, kjer naj bi me prebodli, me teta tam vpraša, ali mi je kdaj slabo ali kaj podobnega ob cepljenjih ali jemanju krvi… JAAAAAA VEDNOOOO… res, da nisem še nikoli (kot se je ona izrazila) “kolapsirala”, pa vseeno nekajkrat ni veliko manjkalo. Preventivno me je poslala, naj se vležem… na moje presenečenje, sem zadevo dokaj dobro prestala, lahko sem takoj vstala in šla ven (a niso včasih lizike delili, če si bil med cepljenjem priden?). Potem sem analizirala… v ambulanti ni bilo tistega ogabnega volnja po bolnici ali laboratoriju, ki pri slabosti vse prej kot pomagajo! Tudi nisem videla igle in krvi, ki bi tekla iz roke, samo malo je bolelo (itak). Čez kako uro sem hotela odstranit tisto gazico, ki so mi jo nalepili… ermm, ali mora biti toliko krvi… zdelo se mi je, da sem še pred kratkim krvavela kot zaklano prase, ker je kri prišla skoraj skozi gazico (pa je bila ta kar debela). Sem rajši še nekaj ur pustila gor 😉 Malo me še vedno boli, če se kje podrgnem, drugače pa mislim, da bom preživela in čez mesec in pol se lahko spet veselim naslednji dozi… kdo gre z mano, da si bom sploh upala skozi vrata?!? … Pa da gre potem z mano na zelo zasluženi saldoled… če preživim, jaz častim 😉

Please follow and like us: