Kaj je tisto, kar najprej opazimo na človeku, ki ga prvič vidimo… ali ga sploh in po čem ga ocenimo? Veliko ljudi pripisuje največji pomen prvemu vtisu, ampak na čem ta temelji?
Ko sem pred časom dobila neko službo kot študentka, seveda brez vsakršnih izkušenj, sam kasneje vprašala šefa, zakaj so me izbrali. Odgovor je bil: “ker si se nam zdela ok in da bomo dobro sodelovali” – na čem je temeljila ta ocena, še danes ne vem, ker sem se sama sebi takrat zdela prestrašna, tiha, predvsem pa zmedena. Spet nekdo drug me je že na daleč kategoriziral med “frfre” (se bojim, da bi se takoj prepoznal v tem izrazu, ker te besede nisem slišala še od nikogar drugega). Pa naj povem, da je bilo moje počutje v obeh primerih zelo podobno – od kod torej taka razlika?
Osebno vedno najprej pogledam oči, ker se mi zdijo (ok, sej je kliše) nekakšno okno v notranjost. No, pa ne, da se nisem že kdaj krepko zmotila!! Recimo, da v 8 od 10 primerov zadanem. Čeprav si včasih želim, da ne bi imela prav!
Če poznaš pogled nekoga (recimo prijatelja), lahko hitro opaziš, ko se ta spremeni, ko se spremeni ona/on. Čeprav se sam(a) tega niti ne zaveda.
Naljbolj me nervirajo ljudje, katerih pogled ne pove nič, bojim pa se tistih, ki jih ne zdržim gledati v oči (po možnosti niti ne vem zakaj)! Pogled mora biti odprt, iskren… drugače imam ves čas občutek, da ima sogovornik nekaj za bregom. Hočem sam vedeti, pri čem sem – potem se bom pa že znašla!
2 thoughts on “Vse je v pogledu!”
buba švabe · 25. januar, 2007 at 19:52
Jaz sem nekaj časa nazaj reševal en zanimiv online test. Bile so slikice oči (samo oči) in potem si moral “uganiti”, katero čustvo se skriva za njimi. Lahko si gledal in analiziral, kolikor si hotel, pa ni bilo možno nič konkretnega ugotovit, tako da sem odgovarjal čisto po občutku, na prvi pogled. In na koncu je izpadlo, da sem jih zadel osem od desetih, čeprav se mi je zdelo, kot da sem pri vseh ugibal na slepo. Se pravi, da imamo ljudje (mogoče ne vsi enako) nek vgrajen mehanizem za hitro oceno človeka, ki pa se ga sami niti ne zavedamo…
mijau · 25. januar, 2007 at 20:02
No, mislim, da si sama odgovorila na vprašanje, zakaj te je šef izbral. Videl je v tvojem pogledu.
Še jaz bom opisal eno zanimivo izkušnjo v zvezi s pogledom.
Bil sem še mlad rezervni podporočnik na dodatnem tečaju, ki je trajal 10 dni. Razni oficirji so nam podajali strokovne predmete. O varnosti v vojski nam je predaval nek major, ki je imel navado zapičiti svoj pogled v slušatelja, kot da pripoveduje le njemu, dokler ta ni odmaknil pogleda. To smo že na prvi uri opazili in smo se pozneje o tem pogovarjali. Enotno mnenje vseh, ki jih je s pogledom fiksiral, je bilo, da nobeden ne more zdržati dolgo, zato vsak odmakne pogled. To me je zaintrigiralo, zato sem sklenil na naslednji njegovi uri preizkusiti, kako dolgo bom vzdržal jaz.
Na naslednji njegovi uri sem res prišel na vrsto tudi jaz. Major se je zasrepel vame in razlagal, kakšne varnostne ukrepe je treba podvzeti, da sovražniku ne odkrijemo svojih tajn, jaz pa sem mu pogled vračal. Ker nisem pogleda odvrnil že kar nekaj časa, je tudi njega začelo zanimati, kako dolgo bom vzdržal. Zdaj so že tudi kolegi opazili to tiho bitko. Ne vem, kako dolgo je trajalo, ker nisem mogel vmes pogledati na uro; morda deset minut, morda četrt ure. Potem je umaknil pogled.