Kako sprejeti kompliment? Zakaj je to včasih (no, ponavadi) tako težko? Mu ne verjamem ali mi je samo nerodno? Najpogostejša sta dva scenarija: 1. tista fora, ko se sprehajaš s svojo mamo in srečata tipa (po možnosti Italjana 😉 ki ne more, da ne bi vprašal, “katera je pa starejša sestra?” 2. Kompliment je resno mišljen, utemeljen.
V prvi varianti seveda smeh in “ja ja… dej, greva hitro naprej”, ampak po možnosti gre model za vama :-p Ko sem hotela nazadnje v Bachusa, me je vratar dejansko vprašal, koliko sem stara… SMEH … “Bom to kot kompliment vzela. Ne, a ti to resno? Ja, 24.” Sej ne, da izgledam 30, ampak mladoletna pa tudi ne!
Druga varianta je pri meni večinoma katastrofa – sicer ne vem zakaj, ampak vedno sem slabo sprejemala komplimente. Klasična reakcija so rdeča lička, povešen pogled in zjecljan “ja, hvala, no,” ampak to še nekako gre. Zadnje čase se poskušam temu izogibat, je pa rezultat kak blesav komentar ali “frfrsto” obnašanje – in takrat kot da lebdim nad svojim telesom, nad katerim nimam kontrole in se z grozo opazujem. Kot bi hotela, da sogovornik vzame kompliment nazaj, pa bo spet vse po starem. Mogoče bi si od časa do časa le morala priznat, da naredim kaj prav in da niso pohvale na svetu zato, da me spravljajo v zadrego… mogoče “new years’ resolution” za naslednje leto 🙂
3 thoughts on “Komplimenti”
Fetalij W. Tyschew · 10. februar, 2007 at 23:55
Večina ljudi sprejme kompliment z zadrego… verjetno zato, ker nismo vajeni, da nam ljudje govorijo lepe stvari oz. imamo slabo mišljenje o sebi ali kaj takega. Dvomimo v svoj izgled ipd.
Prva stvar ki jo lahko narediš (to sem se zdaj spomnil hehe, tako da ni učinkovita pomoje) je, da se usedeš pred ogledalo in si govoriš lepe stvari. Pa ne v stilu “lizika”, “bombon”, “sladoled”, ampak “o, kako smo čedni danes” ali “lepa si”… pa ne zato, da hraniš svoj ego, ampak zato, da dobiš občutek, kako je, ko ti nekdo govori lepe stvari. Ko se boš sama sebi nehala zdeti bebasta, ko to delaš (če boš – in zakleni vrata ,da te kdo ne zasači, zna biti čudno 😀 ), boš drugič verjetno lažje sprejela kompliment.
Ali pa boš postala pretirano samovšečna… kaj pa vem, saj pravim da sem se zdaj te “metode” spomnil.
LP, uživaj 😀
Chiara · 11. februar, 2007 at 0:04
Ha ha ha, hvala za tole, si me nasmejal med pisanjem dolgočasne seminarske 😀
Verjel ali ne, sem si nekaj podobnega že večkrat poskušala dopovedat, pa ni dolgo držalo… Sicer ne pred ogledalom – mogoče je pa to manjkalo 😉
nina80 · 11. februar, 2007 at 23:02
Tud men se zdi da ljudje ne znajo/ znamo sprejemat in dajat komplimentov…Vsak misli, da ne mislis resno ce ga pohvalis.
Glede rdecih lick in podobnega,pa mislim da to ni slabo.Pac malo zardis in reces hvala, mogoce bos ravno zato nekomu tko prisrcno simpaticna, ker si na tak nacin sprejela kompliment.
Jaz velikokrat komu podarim kak kompliment in raje vidim da je osebi mal nerodno pa se zahvali, hkrati vidis na tistem obrazu da si osebi polepsal dan..kot pa da rece kaj v smislu: ja,ja..sigurno..
Je pa tud res po drugi strani,da je veliko prevec besedicenja…predvsem s strani moskih, ko nam dosti krat uspesno pihajo na duso..mogoce je pa takrat dober tisti ja ja sigurno:)