What’s the secret?

Kaj je skrivnost tega, kdo si? Ok, načeloma imajo nek vpliv geni, vzgoja, interakcija z drugimi… ampak kaj če nekega dne ugotoviš, da vse, kar si mislil da si, ni res? Da imajo vsa leta nepojasnjene sramežljivosti, zmede in napačne izbire en sam razlog – da so te učili biti nekaj, kar nisi… nekaj, kar so hoteli da bi bil ali mislili, da bi moral biti.  

Koliko ljudi lahko reče, da so ga starši razumeli, podpirali v odločitvah, pa čeprav nenavadnih, v nasprotju z mišljenjem množice? Poleg tega pa so se počutili tudi čustveno izpolnjene, ljubljene, povezane z bližnjimi? Ne znam z besedami izraziti, kaj mi hodi po glavi… Ne morem reči, da mi je kdaj kaj manjkalo – vedno sem bila sita, oblečena in dobila praktično vse kar ni bilo »preseravanje«, tudi kadar sem bila bolna je bila mama vedno z mano, s starši smo skupaj hodili na počitnice, smučarije, bila sem na večini kontinentov tega sveta… pa vendar… bi bila veliko tega pripravljena zamenjati, le takrat tega nisem vedela.    

Naj takoj (pred kakimi “poučnimi” komentarji) povem, da se zavedam še veliko hujših težav na tem svetu, v družinah – od zadnje čase veliko predebatiranega naslija, pomanjkanja, morda nesrečne smrti … ampak to ta hip ni namen tega sestavka. 

Pred nekaj leti me je babica vprašala, če sem kdaj čutila, da me ima mama rada… Avtomatično sem odgovorila »seveda«, potem pa pomislila… Da ne bo pomote, odgovora še vedno ne bi spremenila, moda pa kaj drugega. Doma se (vsaj kolikor se spomnim) nismo objemali, dokler s »tradicijo« nisem začela jaz in to, ko sem proti koncu osnovne šole skozi druženje z takrat najboljšo prijateljico spoznala, da je to čisto ok, da ni nič narobe, če komu poveš, da ga imaš rad, kar tako, brez posebnega razloga. Včasih se mi je zdelo, da je ljubezen pogojena… z uspehom. Saj mi je jasno, da načeloma starši želijo najboljše za otroke, jih usmerjajo tja, kjer mislijo da bodo to »najboljše« tudi našli. Ni pa mi jasno, zakaj je treba otroku dati občutek ničvrednosti tisti hip, ko ni dosegel cilja v roku ali na področju, ki so si ga predstavljali starši. In glede na izkušnje prijateljev, je vsaj v polovici primerov ravno tako. Da ne izpostavljam, bom malo posplošila in zmešala primere:

– v prvem se predstava izpolnjenega življenja začne s končanim faksom in idealnim fantom, najmanj uspešnim zdravnikom ali pravnikom

– v drugem so sposobni starši hčeri dajati nasvete v stilu ne bodi no izbirčna, končno si nekomu všeč, se boš že navadila nanj – btw. punca je lušna, brihtna in ambiciozna, čeprav včasih malo nesigurna sama vase, predvsem pa še mlada (beri: pod 25)

– v tretjem se zdi staršem najbolj učinkovito otroka kaznovati z ukinitvijo žepnine, pri tem pa niti ne opazijo, da je njemu za denar popolnoma vseeno

… in še bi se dalo naštevati tako in podobno. Ne smem pa pozabiti na dva primera, ki se mi zdita sončka v vsej tej temi – obema je skupna brezpogojna ljubezen in podpora otroku – vse v pogojih, ki jih na kratko lahko opišem kot neidealne.  

In kaj sem sploh hotela povedati? Poskušala sem priti do tega, da se mi zdi, da v družini vse prehitro prevlada pomen denarja, morda želja, da bi otroku v življenju nudil čim več, ob tem pa ga usmerjaš k svojim ciljem in/ali pozabiš na čustven razvoj. In kje sem zdaj? Nekje ob poti sem ugotovila, da čutim veliko več in močneje, kot znam izraziti. Da lahko praktično vsem povem, kaj čutim do družine, fanta, prijateljice ali prijatelja, le tem konkretnim osebam ne. In večina tega je precej črno-belega… nekako s stilu »love with passion, hate with passion«, vse ostalo je nevtralno, nepomembno – morda je treba še malo potrpeti, pa bodo nekoč tu še vse barve sivine. Upam, da če/ko bom imela otroke, ne bom pozabila na vse tiste obljube, da ne bom ponavljala napak svojih staršev. 

In še vedno nisem sigurna, kaj sem hotela povedati, če sploh kaj… poskusimo takole… za vse ljudi, ki ste tako ali drugače našli prostor v mojem življenju, predvsem pa tisti v mojem srcu… tudi če tega ne znam definirati, je zame to, da želim biti v vaši družbi, da me sploh zanima kaj se z vami dogaja znak, da ste pomemben del mojega življenja, ker verjemite, za vse druge mi je v tem trenutku bolj ali manj vseeno… in čeprav tega ne povem (vam osebno) ali se ne slišimo vsak teden z najnovejšimi novičkami, ste v mojih mislih in tisti trenutek, ko me boste rabili, bom tu. Vaše izbire so vaše in v tem vas podpiram. Tisti, ki brez vas ne bi mogla naprej, pa upam, da to veste. In če sem kdaj “stubborn and demanding” 😉 je to najbrž zato, ker vas imam rada in me občasno (verjeli ali ne) tudi skrbi za vas.

Please follow and like us: