Tokrat nisem poskočila jaz!

Vsak ima svoja prekletstva – eno od mojih je, da se razmeroma hitro ustrašim in v najboljšem primeru samo zelo “cviknem”, ponavadi “poskočim”, v najslabšem primeru pa še malo “kriknem”. Moja nočna mora je novo leto, ko vse naokoli pokajo petarde in rakete… včasih se mi zdi, da takrat sploh ne hodim, ampak samo poskakujem naprej! Nepričakovana srečanja za vrati ali okrog vogalov so tudi zgodba zase, filmi z nepričakovanimi (ali še hujše, s pričakovanimi) presenečenji pa sploh! Razmišljala sem že, da na hodniku pred sobo nastavim neke vrste alarm, ki bo sprožil močno rdečo luč v sobi, ker babica vedno tako previdno vstopi, da je sploh ne slišim, če je glasba bolj naglas… se obrnem in AAAAAA!

Tole vriskanje mislim, da sem podedovala… na smučišču namreč vsi vedo, kdaj je moja mama “skoraj” padla, ker se po pobočju vedno razleže oster vrisk. Jaz sem samo malo razširila, na vse situacije na smučišču in izven njega 😛

Predvidevam, da grejo moje reakcije večini na živce… no, včasih jih menda tudi zabavajo. Mene motijo, ampak kaj naj naredim – refleks pač. Moram pa priznat, da se nasmejim, kadar npr. gledamo film – po možnosti kaj takega, kjer polovico filma premižim, ostalim se pa sploh ne zdi grozno – in skoči bad-guy izza vogala (jaz seveda v zrak in ustrezen krik), ostali, ki so sicer tako “tough”, pa se ustrašijo mene! Hi hi 😆

No, hotela sem opisati včerajšnji dogodek, ko sem se vrnila iz kina (ob enih zjutraj zahvaljujoč absolutno predolgemu filmu z ustrezno predolgimi reklamami na zažetku) in srečala atija, ki se je sprehajal po hiši. Zaželela sva si lahko noč in odšla vsak na svoj konec. Ko sem šla v kopalnico, so se odprla vrata od hodnika. Nisva se zaletela, samo temno je bilo in očitno sem izgledala zeloooo strašljivo, ker je tokrat poskočil ati, ne jaz. Mogoče sem pa “cvikanje” in “poskakovanje” podedovala od njega 😉

Please follow and like us: