4ever Winnetou

Blas mi je dal razmišljati o bralnih navadah… Včasih sem veliko več brala – prav pogrešam to. Problem pri meni je, da ko začnem brat kako dobro knjigo, ne morem nehat in takrat trpijo vse druge obveznosti, spanje in nenazadnje ljudje okrog mene 😛 . Zato si pa poleti vzamem kak teden ali dva za vse knjigice, ki mi čez leto delajo skomine na polici… to potem pomeni 15 ur branja, 1 ura za hranjenje (pa še to je pogosto vzporedno) in ostane kakih 8 ur spanja (brez tega pa itak ne gre 😉

Mogoče premalo cenim slovenske avtorje… Nekako sem jih vedno jemala kot nujno zlo domačega branja… po drugi strani pa sem bralno značko delala z največjim veseljem (hmm… opažam vzorec odpora proti obveznemu 😛 ). Moja največja strast so bili (no, še vedno so) razni western romani (Buffalo Bill, Zane Grey…), potem 5 prijateljev in še veliko dobrih bi se našlo (mi je žal, da si nisem kakega seznama naredila)… ampak najboljši med najboljšimi bo zame vedno Karl May! Ne znam razložit, samo nek občutek globoko v meni…

Začelo se je nekega poletja, ko smo se odpravili s kombijem po Španiji in zelo spodoben kos moje prtljage je bila torba s knjigami. Ker nisem hotela nositi s sabo izposojenih knjig, sem opustošila domače police in v torbo so zašli tudi trije zvezki Winnetou-ja. Med potjo sem knjige izbirala naključno, kar je bilo pač pri vrhu in nekega dne… vzamem tudi prvi zvezek. Mislim, da me še nikoli v življenju ni knjiga tako pritegnila (pa verjemite mi, obstaja dober razlog, zakaj mi je od četrtega razreda dioptrija rasla že kar eksponentno)! Starši so bili največje barabe, ker mi niso že prej povedali, kako je Karl May fajn. Doma sem prebrala še vse, kar je njegovega imel oče, potem pa sistematično obdelovala knjižnjice, dokler nisem vsake od njegovih knjig prebrala najmanj enkrat (če ni bilo na voljo za izposojo kake nove, sem si pač ponovno izposodila kako že prebrano). Winnetou-ja sem nekaj let znala skoraj na pamet! Kadarkoli sem se počutila slabo, osamljeno, žalostno… sem odtavala v svet domišljije, kjer sta se mi na širnih prerijah pridružila tudi Winnetou in Old Shatterhand. Dandanašnji to počnem manj, namesto tega je CD z glasbo iz filmov Karla Maya… pomirja me, takrat pozabim na resnični svet, ki me razočara. In zdaj… guess what… malo pozno, pa vendarle, sem se pred dnevi spravila pogledat na net, koliko je bilo sploh posnetih filmov… kar naježila sem se… I WANT THEM ALL 😆 Kljub temu (da ne bo pomote) pa se nič ne more kosati z knjižno verzijo!

Poleg likov, ki so me očitno navdušili, je v May-ovem pisanju nekaj… “je ne sais qua”… v glavnem, “blazno mi sede” 😉 Nekaj, kar mi je jasno je, da je nekomu lahko zelo zelo všeč ali pa mu sploh “ne potegne”. Se je tudi že zgodilo, nekoč na jadranju, da je prijatelj zaskrbljeno pokukal v mojo kabino, ker sem se na ves glas smejala in mu ni bilo jasno, zakaj bi se nekdo smejal ob branju knjige, sploh pa nekega “blesavega izmišljenega romana”, pa še v nemščini povrhu vsega! Hja… 100 ljudi, 100 čudi

Zdaj, ko prevedene knjige niso več izziv, zbiram nemške originale. Trenutno jih pa imam 12 od 83ih. BTW, najboljše darilo, kar sem jih v življenju dobila, je bilo novoletno od mojega naj naj naj najboljšega prijatelja (če to ne bi bil že prej, bi pa takrat postal 😉 ), in sicer Winnetou nemški original… Ahhhhh… to je moja Biblija 🙂 In še vedno jokam, ko ga na koncu ubijejo!

Please follow and like us: