Ali so žalujoči bolj radodarni?

Bila je prijazna stara ženička, res dober človek… mati, babica, prababica… Zaslužila si je lep pogreb, svojo zadnjo “poslovilno zabavo”, kjer bi se družina, prijatelji in znanci lahko ob najlepših spominih poslovili od nje.

Razumem, da so pri nas pogrebi pač po nekem kopitu, h cerkvenim seveda spada tudi maša. Po definiciji bi jaz menda spadala med “ne verne”, ker pač ne verjamem v Boga, kot ga “prodaja” RKC ((Namenoma sem uporabila izraz “prodaja”, ker gre pri vsem skupaj za en velik biznis… pa dobro, smo že navajeni vsega in še več in vsakdo ima svoje mnenje)). Čeprav sem bila v veliko evropskih katedralah ((kot turistka, da ne bo pomote… le od kod jim denar za vse te fascinantne stavbe? Ah ja…)), sem bila v življenju na 4ih mašah ((vključno z današnjo))… vem, kako se pokriža, znam celo Očenaš in v še v sanjah otroško molitvico, ki so me jo naučile nune, pri katerih sem bila pred vrtcem v varstvu. Nekako razumem, da je nekaterim vera v uteho, čeprav je v vsej zadevi toliko protislovij, da boli glava. Daleč od tega, da bi prezirala vero, pač pa način, kako jo naša draga prevladujoča cerkev izkorišča. No, predno se zapletem…

Danes, ko so prisotni enoglasno mrmrali svoj del besedila, sem imela občutek, da stojim sredi skupine zombijev, ki z opranimi možgani kot čreda ovčic zvesto sledijo neki višji sili. Ampak kdo sem jaz, da sodim sistem, ki je več kot uspešno preživel tisičletja? V tej cerkvi sem bila, kot vsi ostali, da se poslovim od pokojne. Iz spoštovanja do nje in spomina nanjo sem poslušala, kako bo Jezus poskrbel zanjo, kako se bodo verniki nekoč z njo spet srečali. Kdo ve… če se po smrti srečam z belobradim Gospodom, bo na mestu opravičilo, ker vanj nisem verjela, a tudi opomin, da so njegovi posredniki malce zašli s predvidene poti. Iz razmišljanja me je iztrgal glas: “Ali imaš kakšen kovanček?” Šele takrat sem zaslišala zvok kovine, ki je pridno padala v mošnjiček malega ministranta. Ob vsej strpnosti in spoštovanju… OBRNIL SE MI JE ŽELODEC!! Nedvomno je družina pokojne pogreb in mašo mastno plačala ((pustimo teorijo, da je cerkev tu zato, da služi vernikom in ne obratno ter da jim premoženja in sredstev vse prej kot manjka)) … dvomim, da so poskušali zbarantati ceno. Zakaj za Vraga je torej potrebno žalujoče nadlegovati za tistih nekaj cekinov?!? Bi še rekla, da razumem pobiranje prispevkov med običajno mašo ((nekdo pač mora plačati “obredno” vino)), če se že skrinjice ob vhodu ne obnesejo.

Že sama motnja pogrebne ceremonije se mi zdi neprimerna, povrhu vsega pa dejstvo, da je motiv pohlep! Kje je sočustvovanje? Kje je vsaj kanček dostojnosti in spoštovanja težkih trenutkov? Ali so žalujoči bolj radodarni od običajnih nedeljskih udeležencev? Res, glede na konstantno zvončkljanje ((skoraj je že spominjalo na Casino)), je vsakdo nekaj prispeval… sprašujem se zakaj? Menda niso pričakovali, da bo zato pokojna preskočila kako mesto v čakalni vrsti za Nebesa? Jim je bilo nerodno, so se morda bali, da bodo izpadli škrti? Nenazadnje, kam je šel ta denar ((neobdavčen seveda))? Bo imel od njega korist nekdo, ki ga res potrebuje? Šumelo mi je v glavi, hotela sem ven…

Draga “mama”… si si to želela? To pričakovala? Mislim, da bi jaz hotela pogreb, kjer bi o meni govorili najbližji ((čeprav se sliši nekoliko ameriško, kot iz filma)), da se poslovijo od mene brez načrtovanja in obljub o mojem posmrtnem življenju, predvsem pa, da nisem orodje manipulacije preživelih.

Počivaj u miru…

Please follow and like us: