Kako težko je nekaj naredit takrat, ko obljubiš? Pa dobro… se zgodi gužva… ampak dan, dva, tri, samo da sprintaš par listov papirja, jih vtakneš v kuverto in pošlješ nekega reveža, da odda v nabiralnik? Tebi se najbrž ne zdi pomembno, meni pa pomeni malce več… veliko več! Od tega je odvisna moja pot, po kateri sem se nameravala odpraviti in ji slediti naslednjih nekaj let. Morda bo miss le opravila svoje delo. Morda mi bo kdo vsaj blagovolil sporočiti, kaj za vraga se dogaja?!?
Vsak dan napeto pogledam v nabiralnik in vsakič sem bolj razočarana, zaskrbljena. Saj niti ne morem vplivati, ampak dopovej to panični ženskici v moji glavi! In zdaj jo je skupil krof! Pa se nisva prej niti dobro spoznala, pogovorila ali pogajala o načinu izpolnitve njegove edine naloge – da me pomiri, zadovolji in se spremeni v novo “cukr-dozo” v moji krvi. Žalostno je končal svoj obstoj… upam, da ne bo zaman. Ker ni bilo časa, da bi ti povedala… Dober si bil 😀
1 thought on “In loving memory of a faithfull donut!”
buba švabe · 25. oktober, 2007 at 13:34
Prebavljaj v miru!