Tritorialna obramba

Zadnje čase ugotavljam, da sem precej občutljiva glede svojega “teritorija”. Na primer v osnovni in srednji šoli smo imeli vsak svoj sedež in ni bilo nobenih težav. Ravno tako je bil nek tihi dogovor doma za mizo, ampak tam se je bratec vsake toliko izmišljeval in presedal… samo ne na moj sedež, mali!

V službi imamo pisarni po “odprtem” principu… v večjem prostoru so za posamezen oddelek namenjena področja, znotraj katerih se načeloma lahko usedeš kamorkoli. Ker je naš oddelek najmanjši, se tega načeloma ne držimo oz. imamo kar vsak svoje stalno mesto. Ok, jaz bi svoje z veseljem zamenjala za sodelavkino, ampak dogovor je dogovor. V ponedeljek pa sem prišla v službo in glej ga zlomka, na mojem stolu je tuja jakna! Nikogar v bližini in oblačilo vsiljivca se je hitro znašlo na drugem koncu mize 😈 Dejansko je šlo za kolega iz pisarne v tujini, ki pač ni vedel, da je prostor zaseden in na srečo ni zameril… pa tudi če bi… moj prostor je pač moj ! 😀

Druga situacija, ko na plano pogleda moja temna stran je Pilates. Čeprav naj bi bila to urica za miganje, povezovanje telesa in duha in podobne neumnosti, se pač ne morem sprostiti, če nekdo sili v moj prostor. Večinoma smo stara skupina, ki skupaj vadi že več skoraj več kot tri leta in zadnji dve leti in pol sem vedno na istem mestu v dvorani. Poanta je tudi v tem, da sva z mamo ((ja, z mami hodim tja)) skupaj. Vsakič, ko se začne nov tečaj, pa se najde kaka brihta, ki ne samo, da je zgrešila stopnjo tečaja, nima pojma o naši neuradni razporeditvi. Saj je malček blesavo, ampak kar dvigne mi pritisk! Če je le mogoče se potem stisnem na svoje mesto, čeprav s tem oviram novinko… to je pač moje mesto in ona si bo to zapomnila zlepa ali zgrda Pa jim, če verjamete ali ne, ne potegne! 🙄 Mislim, menda ne mislijo, da se želim stiskati k njim, ali pač? Samo to je moje mesto, nanj sem navajena in tam najboljše izvajam vaje.