Poznate tisti rek “It’s like riding a bike” ((torej da nekaj, kar si se naučil dobiš v kri in nikoli ne pozabiš))?Včasih smo s familijo redno hodili na tedenske smučarije ((vsaj enkrat ne leto)) in vedno se je vmes našel še kak dan, ko smo se zapeljali na Krvavec ali kaj podobnega. Čeprav se niti po tehniki niti po hitrosti ne morem primerjati z bratcem, mislim da lahko rečem, da sem (bila) zelo solidna smučarka.
Ko sem začela s faksom, so se izpiti vedno prekrivali s termini in tako so se končale tedenske družinske smučarske avanture. Saj sem se včasih za kak dan spravila osveževat znanje, a bistveno premalo. Po operaciji hrbtenice so se tudi ti izleti pošteno razredčili, predlani sem se na smučke spravila enkrat ali dvakrat, lani pa sploh ne.
Ko me je mama pred nekaj dnevi vprašala, če grem za en dan v Nassfeld z njo in atijem, sem najprej pomislila, ali sploh še znam? Ko sem dodala še moj zj**** hrbet in od nekdaj težavna kolena ((ki so zadnja leta popolnoma izven kondicije)), me je kar pošteno zaskrbelo. Vseeno, dokler ne poskusim, ne bom vedela… Pa še s sodelavkami se dogovarjam za kak dan smukanja in pred tem moram nujno sama poskusiti!
In smo šli… z mojimi “starinskimi” dilcami… prve ki smo jih kupili z malček radiusa, a bistveno predolge, ker smo pač dolžino iskali po starih kriterijih. Prvi koraki oz. podrsi po hladni površini so bili nerodni in na vrhu žičnice sem kar malo s strahom pogledovala po progi, ki se je pred menoj spuščala v dolino… Počasi čez prvi kucel, pa prvi in drugi zavoj… hej saj to pa kar dobro gre… pred mano relativno prazna in ravno prav strma proga… upam, da bodo kolena zdržala… in GREMOOO!!! Nekaj sto metrov kasneje se ustavim ob atiju, ki je pozorno spremljal moj podvig. Kmalu za mano se je spustila še mami ((ki sem jo prosila, naj gre ZA mano, za primer, če me bo treba pobirati in sestavljati))…
“Chiara, ali si sigurna, da letos ali vsaj lani nisi nič smučala?”
“Ja, zakaj?”
“Saj smučaš ((še vedno)) bolje kot jaz!”
Ta občutek sem skoraj že pozabila… te trenutke, zvok snega in hladen veter na obrazu… Nikoli nisem bila in ne bom vrhunska smučarka, kot tudi ne jadralka, a oboje imam v krvi… oboje mi daje občutek svobode in tistih nekaj trenutkov sreče…
In tako je mineval dan, brez oblačka, s panoramskim razgledom ((preklinjala sem se, ker nisem imal pri sebi fotoaparata)) in super smučarijo! Počasi so se namnožili kucli in moja kolena so začela stokati… Preskočila sem zadnjo furo in v gostilnici na vrhu hriba ujela zadnje sončne žarke… Popoln konec dneva!
Naljepše od vsega pa je bila zavest, da še znam, še zmorem in definitivno ŠE BOM! In kupila si bom nove dilce, ker te so absolutno predolge 🙂
0 thoughts on “It’s like riding a bike”