Nekam pomladno je tole vreme… pa čeprav samo za nekaj dni, me čisto meče… Menda je bila prejšnji teden tudi polna luna? Kakorkoli že, totalno sem nemirna, ne vem kam bi sama s sabo… iz mene kar pokajo smeh in sarkastične pripombe, ki proti koncu dneva že malo mejijo na zlobno…
Grozni suknjič našega šefeka niti približno ne olajša situacije in množice skušnjav, ki se danes kar vrstijo! Kako na lep, neškodljiv in popolnoma nehudoben način povedati šefu, da je njegova oprava mešanica med lovsko, vratarsko in vmes še majčkeno Irskega palčka? Mislim resno… zadeva bi potencialno šla skozi še z ujemajočimi se “lederhosen”, katastrofalnimi naramnicami in starimi gojzarji pa še to absolutno samo za maškare!
Najbrž imam tudi malo odvečne energije, ker se že par tednov nisem spravila zvečer ven, da se malo znorim… Malo me tudi živcira, da mi cenjeni Simobil že dva tedna ni odgovoril na reklamacijo oderuškega računa, ki ga je zakrivil njihov sfalirani sistem…
Izgleda, da me v kratkem čaka še nekaj sestankov pri severnih sosedih… bolj kot to pa z zanimanjem pričakujem manire tamkajšnjih receptorjev, čeprav ne dvomim, da se bodo obnesli veliko bolje kot nekateri naši. Res, ob vseh “vseznalih” komentatorjih sem skoraj pomislila, da sem situacijo ocenila preveč kritično… pustimo dejstvo, da sem v zadnjih 12 mesecih v prenočevala v vsaj 30 različnih hotelih v Evropi in Aziji, pa se mi kaj takega še ni zgodilo… Ampak to zdaj ni tema tukaj… no, saj teme tokrat niti ni… samo tok misli, da ne znorim v tej hrupni pisarni, kjer razmeroma pridno in mirno sedim, čeprav me totalno razganja!
I wanna go home!!!
0 thoughts on “Just one of those days…”