Na Zavod za zaposlovanje sem se prvič prijavila, ko sem pred dvema letoma zaključila faks, v dobri veri, da bom od tam odnesla kaj pozitivnega. Pa ne govorim o denarju, pač pa o sposobnosti najti (po možnosti solidno) službo. Informativni sestanek sem pretrpela, čeprav je v meni že po prvih minutah začelo ugašati upanje, da bom izvedela kaj novega. Višek pa je bil, ko sem dobila termin s svetovalko čez nekaj mesecev! Naj povem samo, da sem se po enem mesecu odjavila, ko sem sama našla službo. V tem času nisem prejemala nobenega denarja, bodisi nadomestila ali podpore, in se tudi zavedam, da nisem najbolj rizična skupina, ki bi ji finančna pomoč takrat pripadala,
Letos pa je tudi v moji službi prišlo do »reorganizacije« s pretvezo recesije. V redu, nekatera podjetja so imela res težave z naročili, likvidnostjo in podobnim… ampak upam si trditi, da pri nas ni bilo tako! Recesija je bila le dobrodošel izgovor, da so zmanjšali že dolgo odvečno delovno silo v ostalih državah regije. Na nesrečo je val odnesel tudi naš mali oddelek, ki je sicer znotraj podjetja deloval skoraj popolnoma samostojno… sami smo iskali in izvajali projekte in naš račun je bil pozitiven! Lahko si torej mislite presenečenje, ko so kot razlog za zaprtje oddelka navedli zmanjšan obseg poslovanja! No, pustimo razloge, kar je, pač je in to ni poanta posta…
Prvi dan mojega novega »statusa« sem se pridno postavila v vrsto na Zavodu in celo govorila s svetovalko. Odnos tokrat je bil povsem drugačen in precej obetaven. Uredila sem tudi vse potrebno za nadomestilo, ki mi je pripadalo za 3 mesece… potem pa smo čakali na odločbo… En mesec pozneje sem dobila obvestilo, da moram vlogo dopolniti z neko izjavo, ki je pred tem nihče ni niti omenil. V redu, tudi to sem naredila in ob oddaji previdno vprašala, kdaj lahko pričakujem odločbo? V roku enega meseca, ker so pač dopusti! Spontano mi je ušel komentar »En mesec? Pa saj v tem času bom že drugo službo našla ((aktivno sem namreč iskala že zadnje tri mesece odpovednega roka))!«. V odgovor sem seveda dobila le ironičen »Ja to je pa super.«
Minil je še en mesec in odločbe od nikoder. V tem času sem poslala še nekaj prijav, opravila vrsto razgovorov in dejansko tudi podpisala novo pogodbo o zaposlitvi! Mimogrede, niti slučajno se za to nimam zahvaliti »storitvam« ali pomoči Zavoda. Res sem dobila nekaj mailov z napotilom na delovno mesto, a vse sem že prej sama našla na njihove spletni strani. Poleg tega pa v dveh mesecih kljub neštetim klicem nisem uspela priklicati moje svetovalke. No, dva dni preden sem nastopila službo pa sem dobila težko pričakovana odločbo. Naj pustim ob strani, da je prišla na naslov, ki sem ga navedla pred dvema letoma in že dolgo ni niti moj stalni, niti začasni? Podrobnosti… vesela sem bila, da je babica prestregla pošto in se zadeva ni izgubila! Druga zgodba je seveda zgornja omejitev nadomestila… nisem imela ravno bajne plače ((daleč od tega)), pa je vseeno 70% mojega povprečja očitno presegalo to mejo… no, denar je vseeno denar… pravijo, da se podarjenemu konju ne gleda v zobe… ampak presneto, da sem tega konja plačevala in ga še bom v odstotkih vsak mesec, tam pa ni zgornje meje v absolutnem znesku!
Najbrž se lahko štejem za srečnico, da moja eksistenca v dveh mesecih ni bila odvisna od nadomestila za čas brezposelnosti ((ki ga, mimogrede, v delovni dobi dejansko plačamo skoraj sami)). Tudi če bi na primer brez dela ostal še mož, bi se za nekaj časa lahko zanesla na prihranke in celo najini družini vsaj toliko, da ne bi bila lačna. Ampak nimajo vsi te sreče! Kaj pa družine, kjer sta delo izgubila oba starša, ki imajo otroke in jim sorodniki finančno ne morejo priskočiti na pomoč? Od česa živijo dva meseca, ko se komisija v vsem udobju odloča, komu bo odobrila nadomestilo? Dodajmo še okoliščine, ko ljudje nekaj zadnjih mesecev niso prejemali zaslužene plače! Kaj je potem poanta nadomestila za čas brezposelnosti?
0 thoughts on “Ironija nadomestila za čas brezposelnosti”