Menda je za vse nove nosečnice in tiste, ki tako stanje intenzivno načrtujejo zelo priporočljivo, da se udeležijo kratkega predavanja o zgodnji nosečnosti. Na enem mestu dobite veliko informacij kaj smete in kaj ne ter kaj morda ni ravno priporočljivo. Veliko tega sem sicer prebrala predvsem na internetu, a vseeno je bilo kar nekaj informacij novih. Najbolj me je na primer presenetilo, kam vse se »vtikajo« hormoni!
Slišala sem že vrsto takšnih in drugačnih zgodbic o izkušnjah med nosečnostjo, a večina se je vrtela okrog t.i. »jutranje« slabosti ((ki se je izkazala bolj za večerno oz. celodnevno)). Potem proti koncu nosečnosti pa so se vrstile vse mogoče težave, od bolečin v hrbtu, nespečnosti, otekanja nog in še kaj. No, na predavanju so nam lepo razložili, da sta praviloma najbolj »pasja« prvo in zadnje trimesečje. Ker še nismo na koncu, zaenkrat ostanimo pri prvem trojčku. Na prosojnici se je pojavila cela stran bolj ali manj možnih težav, ki naj bi jih povzročili hormoni. Ob prebiranju sem si, naivno dekle, mislila, kakšno srečo imam, da se mi ne dogaja nič od tega… I couldn’t be more wrong, sem si mislila kakšen teden kasneje, ko sem izmučeno sedela ob straniščni školjki in poskusila doseči kompromis z neubogljivim želodcem. Poskusila sem se prepričati, da je psihološko, a kaj kmalu sem se morala sprijazniti z dejstvom, da smo pač »tam« in mora vse spontano miniti.
Nekje po dobrem mesecu in pol ((glede na »uradno« štetje)) – ravno pravi čas za veselo Božično-novoletno obdobje – sem opazila, da sem nenormalno utrujena. To bo zato, ker mi smrdi kava in ogabna mi je že samo misel za zeleni ali črni čaj… ja pa ja de! Slabo počutje se je stopnjevalo do te mere, da sem bila ob dveh popoldne že napol speči zombi in doma sem samo padla na kavč ((v kolikor se je s tem strinjal tudi moj želodček)). Nekje med večernim filmom sem se zbudila, neprostovoljno izpraznila ((že tako bolj prazen)) želodec, se mukoma umila in prestavila spati naprej v posteljo. To so bili najbolj neproduktivni tedni mojega življenja!
Nekdo me je poskušal vzpodbuditi… poglej s svetle plati… nekdo, ki je hudo bolan, ne ve, kdaj in ali bo bolezen sploh minila… pri tebi bo konec najkasneje po devetih mesecih! Kakšno tolažbo to prinese, ko grickaš prepečenec in se psihološko pripravljaš na kosilo, za katerega veš, da ga moraš vsaj poskusiti pojesti, si lahko mislite. Vseeno, luč na koncu tunela je postala svetlejša, ko sem pretekli teden ugotovila, da sem ob koncu dneva fizično sicer popolnoma izčrpana, a vseeno pri zavesti. Tudi bruhali nismo če cel teden… kdo bi si misli, da bom kaj takega nekoč štela za dosežek! Očitno je nekaj na tisti »magični« meji treh mesecev.
A dolgčas ne sme biti… Obilico še kako potrebnega spanca smo zdaj zamenjali za nasprotno. Če spim prepozno popoldne ((prej sem pa itak v službi)), zvečer ne morem zaspati. Najbolj zanimivo pa je dejstvo, da se redno zbujam med 3 in 5 zjutraj! V hecu sem rekla, da me hormoni trenirajo na ritem nočnega hranjenja. A kakorkoli že, posledično sem spet na poti zombijevstva.
Verjetno bi morala biti vesela, da nimam hujših težav in da zaenkrat vsi pregledi kažejo na zdrav razvoj najinega levčka… in tudi sem… a kakšna dobra noč tu ali tam, dokler nas še ne zbuja otroški jok, bi bila vseeno dobrodošla…
1 thought on “Za vse so krivi hormoni in magična meja treh mesecev”
ana od srca · 2. februar, 2010 at 9:33
Saj bo, saj bo še kakšna lepa noč! 🙂
Nekoč sem pričakovala dve levinji, pa sta postali kar rakici.
Želim ti lepo pričakovanje in lepo pričakanje! Dejstvo je, da gotovo večina nosečnic dobro nosi in večina težav je pač normalnih … Kaj češ!
Tako vsaj nikoli ne pozabiš svojega blagoslovljenega trebuščka! 🙂