Dolga in naporna noč je bila. Levček se spet zbuja vsako uro ali dve. Pa tako dobro je že kazalo, ko smo ga preselili v njegovo sobico. Kupili smo knjigo Otroško spanje – Brez joka v sanje. Malo iz strahu, malo iz obupa. Menda je edina, ki ne ponuja le dveh rešitev – ali se sprijazni s celonočnim vstajanjem, ali pa pusti otroka, da v solzah zaspi. Slednje pač ne pride v poštev, prvemu pa bi se nadvse rada izognila. Knjiga je simpatična in napisana po zelo zdravi pameti. Prvzaprav je veliko stvari v njej nekako logičnih in smo jih celo že poskusili. A kaj, ko rezultati niso vidni po dnevu ali dveh. Včasih rabimo samo potrditev, da smo na pravi poti n je vredno vztrajati… in tako vztrajamo…
Eden od izzivov je, da pripravimo otroka več spati tudi podnevi in to vsaj po eno uro… baje bo potem bolje tudi ponoči. Naš Levček pa že mesece spi dvakrat ali trikrat na dan po pol urice. Po vsej literaturi to ni dovolj, a mali se ne da. Tako poskušamo na vse načine in res je opaziti, da je malo boljše volje, kadar uspemo pridobiti še nekaj dodatnih minutk. Ko se po pol ure v posteljici zbudi, ga poskušam uspavati nazaj na vse načine, ki se jih spomnim. A nazaj v posteljico ni več poti. Najbolj se obnese, da mi še nekaj časa spi na trebuhu ali v naročju. Ne želim, da se navadi, saj ima pri dobrih šestih mesecih že skoraj 9 kil, in to je res nekašen izhod v sili. Vseeno pa me ti trenutki spomnijo na prve dni in tedne, ko mi je zaspal v naročju…
Njegova majhna glavica mi počiva na roki. Duda mu počasi spolzi iz ustec. Malo se zdrzne, a ko ga pobožam in zašepetam, se pomiri in utone nazaj v sanje. Kako težko sem ga pričakovala in kako je postal s trenutkom rojstva moje največje bogastvo! Kar solzne oči imam, ko pomislim, kako ga imam rada in kaj vse bi zanj naredila. Na misel mi pridejo besede: I love him so much, it hurts! Moj mali sonček… Kako je majhen, topel in mehak. In kako nebogljen… Še dolgo bo odvisen od staršev. Na naju se bo znesel, da ga bova vodila in podpirala. Toliko ga še čaka v življenju… in nekega dne bo samostojen…
Ali bova kos tej nalogi?
7 thoughts on “Ko mi spiš v naročju”
Dajana · 28. februar, 2011 at 16:43
;)))))))))))))))
spomincica · 28. februar, 2011 at 17:04
hja, spanje … jz bi najrajš tiste starše, ki pravjo, da niso mel nobenih problemov in da otroc vse noči prespijo, zbrcala. 😆 resno, mi mamo doma dva nespečneža in samo od dnevne forme je odvisno, kako in koliko bosta spala. je pa res, da je s časom čedalje boljše – večji je, bolj razume pomen spanja in je ves ponosen, ker spi v svoji postelji ipd.
drugače te pa čisto razumem. in ja, temu bosta kos. če imaš nekoga tako rad, potem zmoreš vse. 😉
Turdus · 1. marec, 2011 at 13:19
Sem slišal, da bolj brihtni otroci manj spijo . . . Pomislil, da bi naši smeli biti pol bolj tumpasti, pa bi bili še dost pametni – midva pa manj de-lirična . . .
Ne skrbi – izkušnja po desetih otrokih – ko ima človek tako pičel in tolikokrat pretrgan spanec, spi pa tiste minute samoreševalno silno globoko . . .
ana kos · 1. marec, 2011 at 13:53
Zame je bil najboljša rešitev ta, ko je otrok pač pri meni prespal večino noči!
Pri prvih otrocih sva ogromno vstajala.
A pri zadnjih sva že posteljico dala čisto blizu, da je bilo čim bližje do otroka in ko sva zaspala oba skupaj med dojenjem, sem se nehala sekirati, da je to narobe, če ne spi v svoji posteljici.
In če je otrok spal pri meni in se mi ni dalo vstati in ga spet prenesti, sem ga le lepo pokrila in uživala spanje naprej!
Vse dobro! 🙂
Chiara · 1. marec, 2011 at 22:46
@spomincica – mene je tudi parkrat imelo, da porinem pod avto “pametnjakoviče”, ki kao niso imeli nobenih težav s spanjem dojenčkov. Najboljši so pa moški, ki kar pokajo od (samo)hvale, žena je bila pa tista, ki je otroke spat dajala in ponoči vstajala 😉
@Turdus – hm, bo že nekaj na tem… jaz menda prvo leto sploh nisem hotla spat (skromnost je lepa čednost, hehehe). Pa ne bi bilo nič hudega, če ne bo Einstein, samo da se vsi skupaj malo naspimo 🙂
@ana – tudi jaz sem ga imela kar nekaj noči pretežno pri sebi (predvsem zato, ker sem zaspala predno se je on do konca najedel 😛 ), posteljica je bila pa itak čisto ob najini. Zjutraj ga tudi k sebi vzamem in potem še malo pančiva, ampak spi veliko bolj nemirno kot v svoji posteljici. Začuda pa je skoraj lažje vstajati in iti v drugo sobo, ker se nekako zbrihtaš in tudi mali se manjkrat zbuja (beri: namesto vsako uro, na vsaki dve uri)… mogoče ga je (kot mene) motilo, ker očka glasno diha in smrči 😈
ana kos · 1. marec, 2011 at 22:58
Pri naših sem ugotavljala, da so za silo spali nekako pri treh mesecih, potem je bilo pa cepljenje in po tistem se nam je vse zrušilo. Če bi tedaj imela sedanjo pamet, bi se to ne zgodilo, saj sem postala zelo zadržana do tega. No, morda bi otroci spali … Tako pač niso. Oz. so spali pri meni kar dolgo.
Vse dobro vsem vam!
P.S.: Očkovo glasno dihanje je pa zame – uspavanka … :-))
Eva · 2. marec, 2011 at 8:16
Uf, neprespane noči? Kaj je to? Smo imeli neizmerno srečo in od dneva poroda pa vse do danes (aprila bo star dve leti) spimo cele noci in se vedno po 3 ure cez dan. Noro paše in upam da bo tudi drugi tak zaspanec 😀