Koliko knjig, revij, spletnih forumov in še marsičesa preberemo nosečke in mlade mamice… in koliko »solate« je vmes! Žal je tako, da univerzalnih nasvetov ni, saj je vsak dojenček drugačen.
Meni je dolgo križe in težave povzročala teorija, da otroka daš podnevi spat takoj, ko začne kazati prve znake utrujenosti… pa naj bo to sitnarjenje, zehanje, mencanje očk, vlečenje ušes, ali kaj drugega. Mesece sem se poskušala držati tega navodila… obupano vedno bolj zgodaj… in rezultat? Ure in ure nošenja, prepevanja in protestov, če sem ga položila kar v posteljico… Problem je bil, da je ves čas kazal neke ((teoretične)) znake utrujenosti, ker mali smotko spi samo po 30-45 minut na »rundo«.
Po pol leta mi je prekipelo! Kmalu sem ugotovila približno po kolikem času je ponovno zaspan oz. sploh sposoben zaspat in prej niti ne poskušam z uspavanjem. Zdaj bo star osem mesecev in uspavava ((beri: nosiva in pojeva)) se »samo« še 10-15 minut pred spanjem. In ko preberem še en enak nasvet v »novem« članku, se samo nasmehnem. Roke in hrbet so mi neskončno hvaležni 😉
2 thoughts on “Univerzalnega nasveta ni (1)”
spomincica · 28. marec, 2011 at 10:48
word! 😉
ani · 28. marec, 2011 at 13:43
Če bi lahko, potem bi jaz sigurno doktorirala iz (ne)spanja (načinov uspavanja, ugotavljanja vzrokov za nespanje, analiza posledic ipd.)dojenčkov 😀 Naš levček je skupaj z mano preizkusil praktično vse metode izboljšav spanja, razen tega, da bi ga pustila jokat. Pravkar sem brala dnevniške zapise iz avgusta 2010, ko je dopolnil eno leto in se je zbujal od 5-8x na noč, od tega po 3-4x dojil). Sem se čudila sama sebi, kako sem to preživela … pa še zdaj se včasih, saj je do zdajšnje starosti (20 mesecev) prespal eno samo noč. Je pa veliko bolje, kot je bilo. Dnevni spančki so se zgrupirali v enega daljšega, nočna zbujanja so vse bolj redka (od 1-3x, razen ko smo bolni ali rastejo zobki – kar pa je ene 70% časa). Ne bi nikoli verjela, ampak sem se navadila na luknjasto spanje. Prej sem rabila vsaj 9 ur v kosu, pa še kak popoldanski dremež, zdaj pa … ne štejem več 😀 V maju pričakujem novega čmrlja in me v bistvu (ne)spanje sploh ne skrbi več, ker vem, da se vse preživi in da resnično hitro mine, čeprav sem bila kak dan na robu obupa.
Kdor resnično verjame, da mu otrok spi zato, ker sam nekaj dela prav – OK, naj verjame. Tudi jaz sem tako mislila včasih … dokler nisem spoznala našega levčka 😉 Zdaj mi vsi solijo pamet, kako je naslednji otrok bolj umirjen … nič več ne verjamem … sploh če sklepam po brcah in boksih, ki sem jih deležna že nekaj časa. Sem pa dosti bolje pripravljena, ker ne pričakujem nič oz. vse. Ob raznoraznih nasvetih pa se samo še nasmehnem in rečem ja, ja …