Kdaj ste s svojega kolesa sneli pomožna koleščka? Jaz se spomnim, da sem se smela že sama vozit po soseski, torej sem bila vsaj blizu osnovne šole. Zdaj pa vidim malčke, ki so komaj dobro shodili, pa že šibajo na kolesu brez pomoči! No, vidim tudi take, kot sem bila jaz.
Pri svojih mladičkih sem ubrala drug pristop. Levček je najprej dobil poganjalčka. Sicer pretežkega, ker sta ga kupovala teta in stric in nisem hotela biti vsiljiva pri izbiranju. Moja izbira bi bila sicer še enkrat dražja, a za Levčka ((in moje roke)) veliko bolj primerna… a o tem kdaj drugič. Torej, mali je bil star okrog 21 mesecev, ko je navdušeno začel trenirati. Ustrezno njegovemu značaju »poglej in kliči mamo na pomoč«, smo že skoraj obupali, ko je dva meseca po drugem rojstnem dnevu le speljal. Potem pa je šlo kot blisk čez drn in strn!
Kmalu je bil dovolj velik za pravo kolo… a kakšno? Tečna mami nisem pustila, da predstavimo kolo s pomožnimi koleščki. Raje še malo počakajmo in smo se vmes naučili voziti še skiro. Ko je skopnel prvi sneg, pa je Levček vedno pogosteje spraševal po kolesu. Dedi je šel v akcijo! Ob pogledu na kolo so se Levčku zagnali vsi sistemi in prižgale lučke v očeh. Isti večer je babi poročala, da se vozi sam! Star je bil tri leta in pol.
Pikec je zdaj star 21 mesecev in počasi a vztrajno trenira na poganjalčku. Ritka še ni na sedežu, a pri njegovem značaju »poskušaj, dokler ne uspeš«, bo zvozil prej kot veliki bratec. Skiro (s tremi koleščki) pa šiba že dober mesec.
Kaj hočem povedati? Ne podcenjujmo malčkov! Zmožni so več, kot si mislijo sami in definitivno več, kot si mislimo odrasli 🙂
0 thoughts on “Koleščka gor ali dol?”