Kot pridni turistki sva se na recepciji naslikali 6.20, pripravljeni za pot v Chongqing. Pot z avtobusom je trajala 5 ur. Doživeli sva tudi svoj pri pravi kitajski WC – seveda čepeči (ampak tega smo že vajeni). “Zanimiva” so bila vrata, ki so meni segala komaj do popka… jah no, šta se mora, mora se. Sicer pa veliko Kitajk opravlja svojo potrebo kar pri odprtih vratih in ni nenavadno, da se ob tem razvije debata ali opravijo dolgi pogovori po mobitelu. Naslednji WC-postanek sem iz previdnosti preskočila :PKončno smo se ustavili na prašnem in vse prej kot uglednem parkirišču. Olajšano sva skozi okno zagledali gospodično, ki je držala listek z najinim imenom. Manjša skupina se nas je naložila v kombi . Zaradi pomanjkanja prostora sem sedela na sovoznikovem sedežu. Kar sem do tedaj videla na cestah, je bil zadosten razlog, da se privežem. Bila je popolnoma nova perspektiva. Do sedaj sem mislila, da vozniki trobijo samo tistim, ki so jim na poti oz. kot opozorilo pri prehitevanju… ampak očitno so dimenzije veliko večje. Voznik je vztrajno trobil vsemu živemu – na našem in sosednjem voznem pasu, ljudem ob cesti in na pločniku. Očitno je trobljenje poleg hračkanja tudi nacionalni šport!
Pred “sight-seeingom” sva imeli čas za kosilo. Na srečo so imeli že v prvi restavraciji angleški meni. Sicer sem prepričana, da so bile tudi cene “angleške” oz. prilagojene turistom, ampak sva vsaj približno vedeli, kaj jeva. Najbolj zabavno je bilo, ko so se tri natakarice postavile okrog mize, slab meter stran in kar nekaj minut opazovali (po nasmeških sodeč) smešni turistki pri hranjenju… najbrž so se tak počutile tiste pande, ki smo jih fanatično slikali, dokler so glodale svoj bambus.
Sledila je vodena tura pa Chongqingu – seveda v kitajščini. Poleg dveh zaporov…
…smo videli še tempelj (ja, spet) v bolj ali manj tradicionalno urejenem delčku mesta, impresivno stavbo (vladno, menda)…
…ter trgovino z naravnimi kamni in žadom. Zanimivo, a bi preživela tudi brez tega. Pika na “i” je bila klima v kombiju, ki me je še najbolj spominjala na sibirski vihar. Pri temperaturni razliki 15°C in ustreznem potenju na 32°C ni čudno, da sem dan pozneje dobila vročino!
Okrog osmih sva se vkrcali na ladjo (naša je ta manjša na desni).
Tony je bil naš gostitelj in eden redkih, ki je zmogel več zaporednih angleških stavkov 😉 V preprosti, a razmeroma prostorni sobi sva se hitro počutili kot doma in poskusili nadoknaditi manjkajoče ure spanja prejšnje noči.
14 thoughts on “China – Dan 9 – “Sibirski vihar” v Chongqingu”
pet-in-g-seks · 29. avgust, 2007 at 10:38
dobro branje. komaj čakam nadaljevanje.
chef · 29. avgust, 2007 at 11:24
Haha, super! Ženske se pogovarjajo na skretu, saj to je tako kot smo pri nas moški med uriniranjem na pisoarjih. Predvsem ko smo že rahlo okajeni, se lahko spletejo prava prijateljstva 🙂
Sicer pa povsod, razen v zahodnih civilizacijah hupo dejansko tudi UPORABLJAJO. Če trobimo pri nas, je to večinoma iz objestnosti ali zoprnosti. Tam je pa to način vožnje 🙂
A v tistem zaporu so še vedno zaporniki?
Uživajta na polno, pa pozdravi se!
mrsandy · 29. avgust, 2007 at 11:43
sem prebrala vse do sedaj (šele sedaj) in moram rečt, da je zlo zanimivo, samo malo me bega vse to hitenje. Koliko dni pa sta bili tam?
pat · 29. avgust, 2007 at 11:56
NI HAO!
Sem bil večkrat službeno in sem si ob tem pogledal še znamenitosti!
Zelo zanimivo branje!!! Drugače pa vožnja po kitajskih cestah samo ena beseda NORO!!!!!!
fffuj · 29. avgust, 2007 at 12:19
jggjggjgkkz
piskotoksik · 29. avgust, 2007 at 12:25
Hupa in prehitevanje levo in desno, hitrostnih omejitev ni …
joste · 29. avgust, 2007 at 12:25
Trobi se pa non stop! Ampak je kul zadeva, čist not padeš. Ko sem si sposojal motorje po vietnamu, kjer je ista fora vidiš, da brez tega res ne gre. Ko je enkrat 6 motorjev vzporedno na neasfaltirani cesti je čutilo vida premalo in pol se navadiš tut na prazni cesti kr mal trobit.
Oja · 29. avgust, 2007 at 12:45
Mene pa zanima, zakaj naslov China. Uporabi vsaj original, če že slovenskega imena ne moreš.
veter14 · 29. avgust, 2007 at 12:57
dej no….ce sta na Kitajski potem morata jest njihovo hrano:)…kaksen angleski meni…drgac je super in uzivajta se naprej…
pat · 29. avgust, 2007 at 13:00
Jaz kadar sem bil sem moral jesti kitajsko hrano, ker na podeželju ravno ni kakih restavracij. Ribe za kozlat, raki da dol padeš v glavnem vedno rabiš vsaj 3dcl žganja v riti, da ne zboliš.
Chiara · 29. avgust, 2007 at 15:52
No, najprej pojasnilo (ki se je očitno izgubilo kakih 10 objav nazaj 😉 ): Potvali sva od 22.6. do 22.7. najprej 3 tedne po Kitajski, potem še en teden Hong Konga. Dnevniki so za nazaj, ker tam ni bilo niti časa za tipkanje niti preprostega dostopa do neta Po tem sem bila pa še na morju, zato malo zamika.
Chef – zapornikov (žal ali na srečo) ni več, samo slike, zgodbe in cel kup turistov.
Mr. Sandy – dobre tri tedne, pa sva naredili kar dober krog (cel program je nekje na začetku kategorije China).
Pat – NI HAO right back at you 😉
Joste – svaka čast, jaz se ne bi usedla za volan (ali balanco) za nobeno ceno! 😛
Oja – tako sem začela, pa je kar ostalo. Peoples’ republic of China se mi zdi malo predolgo, Kitajska pa preveč domače 😉
Veter – brez skrbi, sva se najedli kitajske hrane, da se mi še po dveh mesecih obrne, ko grem samo mimo kake K. restavracije. Zahodnjaški je bil samo zajtrk na ladji (zato pa pravim – dobrodošla sprememba, da nisi za zajtrk spet samo nudli in zelenjava).
Pat – a si tudi tisto kačje žganje probal? 😆
Chiara · 29. avgust, 2007 at 16:12
Upsy… Veter14… šele zdaj sem dobro prebrala – z “angleški meni” je mišljen meni v ANGLEŠČINI. Moja napaka. Seveda pa v vseh teh restavracijah ni bilo niti sledu o zahodnjaški hrani. No, lahko bi šli v KFC ali McDonald’s, ki sta praktično na vsakem vogalu, ampak tudi najbolj ogabna kitajska jed je skoraj sigurno boljša kot tisto, kar nudijo v teh verigah (sva enkrat kasneje probali – bljak!), pa še nesramno drago je.
Oja · 29. avgust, 2007 at 19:50
No ja, tudi PRC ni original, razen če so na Kitajskem medtem sprejeli angleščino kot uradni jezik. Znaš po mandarinsko?
Chiara · 30. avgust, 2007 at 10:35
Oja – mandarinsko pa žal ne 🙁 Sploh sem se v celem mesecu uspela naučit samo “dober dan” (ni hao) in “hvala” (še še). Sem zdaj pomislila, da bi šla kam poiskat, ampak saj ni fora, da je naslov, ki ga nihče ne razume 😉