Prihajajoča prva izkušnja s kitajskim vlakom me je preganjala v sanjah. Singapurčan nama je postregel z zgodbicami o 300 Kitajcih s 1000 paketi, ki se poskušajo zrinit skozi en sam vhod na postajo, težavah s sedeži in prostorom za prtljago. Na kratko, pričakovala sem krvavi boj za obstoj oz. prevoz!

Po zajtrku (tokrat so naju poslali v jedilnico z zahodnjaškim zajtrkom in hordo severno-evropskih turistov) sva jo mahnili proti železniški postaji. Neuspešno sva iskali horde Kitajcev in razen popolne odsotnosti angleških napisov ni bilo nič preveč hudega. Med čakanjem v vrsti sva spoznali prijaznega Madžara in izmenjali nekaj izkušenj. Površna hostesa bi naju skoraj posadila na vlak za Shanghai… še dobro, da vsako stvar 3x preveriva!

Končno je prišel tudi naš vlak in uspešno smo se strpali v vagon. Imel je kupejčke s po 6 ležišči – spodnja so bila najvišja, drugo nadstropje malo bolj nizko, tretje pa res visoko pod stropom. Pokončno sedeti je bilo možno samo na spodnjem, zgoraj pa si se lahko le igral palačinko. Najini sta bili nasprotni si ležišči na drugem nivoju, spodaj sta bila babica in vnuček, zgoraj pa dva fanta. Na hodniku je bilo tudi nekaj zložljivih sedežev in mini mizice. Sicer vse razmeroma čisto, a sva se le odločili za krst najinih spalnih rjuh.

Ves čas so po vagonih hodili prodajalci hrane – pakirano sadje, instant nudli in obvezna vroča voda (ta je bila tudi v termovki v vsakem kupeju). Eden od fantov z zgornjega pograda je govoril solidno angleško in nekaj kritični informacij o poti je bilo zelo dobrodošlih. Vedel je celo, kje je Slovenija… menda zato, ker gleda Miss sveta in imamo pri nas veliko lepih deklet 😛 Brez skrbi, ni bilo to neke vrste osvajanje… vse je namreč kazalo, da sta fantiča pobegnila v drugo provinco s ciljem romantičnega vikenda 😉

Na izboru hotela je zmagal YMCA Hotel. Kljub taxistovemu poskusu, da naju zapelje mimo in še malo naokrog in zahvaljujoč hitre reakcije N, sva hitro in brez večjih stroškov tja tudi prispeli. Iz previdnosti sva si spet najprej ogledali sobo. Za ceno je bila (v primerjavi z drugimi hoteli) precej… kako bi rekla… zanikrna! Pohištvo je bilo sicer novo, a tepihi svinjski, pogled na grdo sosednjo stavbo in hrup z vseh strani (gradbena dela, klime,…). Pokazali so nama še eno malenkost boljšo in že sva bili na tem, da jo sprejmeva. Pol minute po tem, ko je šla N na recepcijo plačati depozit, me je streslo ob misli, da bi tu ostali 3 noči! Stekla sem ven in N ujela še pri dvigalu. Odločitev je padla… srečo bova poskusili drugje.

Peš sva se napotili proti naslednji (malce dražji) izbiri iz Lonely Planeta. V iskanju med zmedo naslovov, sva se ustavili zraven največjega hotela v mestu. Med njim in naslednjim ogromnim so se skrivala vrata na manjšo recepcijo. Malo za šalo, malo zares sem omenila, da bi lahko tudi tu preverili cene. Po krajšem oklevanju (pričakovala sem astronomske cene) sem le vstopila in odšla z informacijo: soba +zajtrk=230RMB (skoraj 100RMB manj kot YMCA). Za mano je prišel mladenič (kasneje sem izvedela, da je tudi on gost hotela) in z njegovo pomočjo sva izvedeli osnovne podrobnosti. Prioriteta je bil ogled sobe. Oh, kakšno olajšanje – velika, čista, skoraj nova in z razgledom na park ter oba stolpa (Bell in Drum Tower). We’ll take it!! 😀

 Bell Tower

Drum Tower

Malo sva bili presenečeni, ko je na vrata potrkal prijazni fant od prej, kar vstopil v sobo, pogledal skozi okno, spraševal ali nama ustreza in če greva kaj v mesto. Dan pozneje se je izkazalo, da je le malce vsiljivo prijazen in želi izkoristiti priložnost za vajo angleščine.

Želodčka sta zahtevala kosilo/večerjo. Tricky krožni podhod naju je zapeljal na napačno cesto in še dobro, da se domačin ni pustil prepričati, da ON narobe bere zemljevid 😛 Med iskanjem priporočene restavracije sva zavili v najbližjo, ki ima point&eat sistem – izkazal se je za najbolj učinkovitega. Imajo sicer malce visoke cene (za tamkajšnje razmere), a hrana je razmeroma okusna, porcije primerne in najine brbončice so jo odnesle brez poškodb. Ugotovili sva, da je pametneje plačati nekaj RMB več in hrano pojesti, kot iskati poceni, pekočo in zanič ter poj naročila pustiti.

Po večernem ogledu Bell in Drum Tower-ja ter muslimanske četrti sva se odpravili v hotel… oh, ta razgled je res fantastičen!

Bell Tower ponoči

Drum Tower ponoči

Please follow and like us:
Categories: China

0 thoughts on “China – Dan 15 – Včasih se splača odpraviti naprej”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Related Posts

China

China – dan 17 – Prva (in zadnja) izkušnja s kitajskim McDonald’s-om v Xi’an-u

V nedeljsko jutro sva se zbudili s kopico sms-ov, ki so naju zbujali že tri ure pred bujenjem. A ni bilo veliko časa za dopisovanje, morali sva na zajtrk, da prideva pravočasno na sestanek s Read more…

China

China – dan 16 – Začetki novega prijateljstva

Med jutranjim ritualom tuširanja in oblačenja je pri vratih potrkalo. Hitro sem oblekla najbližjo majico in skozi lino presenečena opazila Nathana (tisti vsiljivo prijazni fant od včeraj). Skozi vrata sem pomolila le glavo, ker v Read more…

China

China – Dan 14 – Dobesedno tisoči Bud sredi male poplave

Ni boljšega kot samopostrežni zajtrk, da začneš dan! Manjkal je sicer čaj ali kava… jutri si ga bova naredili že v sobi.Uspešno (upava) smo rezervirali hotel v Xi’an-u, potem pa naju je prijazno gospodična odpeljala Read more…