V nedeljsko jutro sva se zbudili s kopico sms-ov, ki so naju zbujali že tri ure pred bujenjem. A ni bilo veliko časa za dopisovanje, morali sva na zajtrk, da prideva pravočasno na sestanek s Kitajkama. Ob poti sva preverili še urnik letališkega avtobusa. Skoraj občudujem vztrajnost ženičk, ki na cesti podajajo zemljevide mesta in taxistov, ki te takoj za pragom hotela zasujejo s ponudbami lokacij in cen. Nikogar ne zanima, da si nekje že bil dan prej, ali da odhajaš iz mesta… zemljevid bo za prihodnjič, znamenitosti so pa res vredne najmanj dveh ogledov 😛

Bili sva nekaj minut prezgodaj, zato sva se postavili pod streho vhoda v Drum Tower (deževalo je namreč). Točno ob 9.30 sem pokukala okrog vogala in zagledala Rong Ting, kako stoji na stebričku in opazuje okolico. Karta za oba stolpa je 30RMB (posamezno pa po 20RMB). Že večkrat sem pomislila, da bi poskusila uveljavit študentski popust, a v angleških prevodih (če so kje slučajno bili) cenikov te postavke ni bilo in cel projekt je bil praviloma že samo kupiti karte… kaj šele razlagati, kaj je to mednarodna študentska izkaznica! Tokrat sem jo dala RT in glej ga zlomka, dobila vstopnico za oba stolpa za 20RMB!

Ogledali smo si oba stolpa, razstave in predstavi. Prva z bobni je bila sicer glasna, a zelo dobro pripravljena in izvedena… kar prijelo te je, da bi odskakljal kak obredni ples okrog ognja 😉 Predstava z zvončki v Bell Tower je vključevala še pet drugih inštrumentov, vse skupaj pa je bilo v naporno visokih tonih – moja ušesa so bila po koncu kar vesela normalnih frekvenc.

 Drum tower

Ker se mi z vstavljanjem videa vedno nekaj zaplete, si predstavo raje poglejte tukaj!

Predstava v Bell Tower

Video predstave v zvončki… KLIK!

Do Little Goose Pagode smo se odpravile kar peš. Med potjo smo se pri južnih vratih zapletle v debato o plačah in službah ter potrebnih kvalifikacijah in priložnostih na Kitajskem in v tujini. Pristopila je še ena domačinka, ki nam je kot turistkam priporočila ogled bližnje ulice v tradicionalnem stilu. Sama je izkoristila priložnost, da z mano malce povadi svojo angleščino. Vtis ulice… “tradicionalno” očitni v kitajščini pomeni “turistično”, zato ni manjkalo stojnic in trgovinic z raznimi predvsem neuporabnimi spominki 😉

Another traditional street

Pri mali pagodi so za vstopnino hoteli 50RMB, ker je notri menda tudi nek muzejček. Le-ta nas ni zanimal in navajene oderuštva smo denar raje namenile za kosilo. S pomočjo prevodov RT in slikic v jedilnem listu smo sestavili pravo malo pojedino in vse jedi (z eno izjemo) so bile odlične. Ob pestri izbiri se N in meni riž ni zdel potreben. Skoraj sva se morali nasmehniti, ko sta Kitajki po nekaj minutah previdno vprašali, če smeta naročiti vsaka eno skledico. Seveda to ni bil noben problem, a zabavno se mi je zdelo, kako je riž obvezen del praktično vsakega obroka… meni je po dveh tednih že lezel skozi ušesa!

Do velike pagode (Big Goose Pagoda) smo se odpeljali z busom. Spet se je izkazala korist kitajske družbe, saj bi sami najverjetneje vzeli taxi. Tudi velika pagoda je imela nesramno visoko vstopnino. Ker ni bila zakrita z drevesi smo jo poslikale kar od zunaj in nadaljevale pot čez “roštilj” – dež je ponehal in trg s pripekajočim soncem se je spremenil v veliko mučilno napravo. Prvič sva uporabili dežnik kot sončnik in bili prijetno presenečeni nad učinkom. (Note to self: obvezno si moram kupit zložljiv dežniček z vzorcem čipke na robovih 😉 )

Zadnji v planu je bil tempelj 8 nesmrtnih (Temple of 8 immortals). Za simbolične 3 juane po osebi smo imele priložnost videti obred molitve duhovnikov, nato pa smo poiskale senčno klopco, da spočijemo podplate.

Z busom smo se zapeljali nazaj v center, kjer smo se poslovili. RT-ina sestrična je celo spregovorila angleško “Have a nice jurmey”! Jaz sem se vrnila v hotel. N pa je šla h frizerju. Malce s strahom sem pričakovala rezultat… saj je šlo le za barvanje in s seboj je imela svojo barvo, a nikoli ne veš, kaj se bo “izgubilo v prevodu”. Ob vrnitvi je poročala o izredni prijaznosti in pozornosti, pa tudi barva se lepo sveti.

Posledica lenobe in odpora do zunanjega zraka (ravno sem se stuširala in nisem imela volje za še eno savno) je bila večerja iz McDonald’s-a… bleeeeeh…. Kako so uspeli pokvariti sicer skoraj spodoben McChicken s sumljivo pekočo omako! Da o cenah za to svinjarijo niti ne govorim!

Jutri se vračava v Hong Kong, od koder začne organizirana tura nazaj na Kitajsko. En teden bo za nas poskrbljeno in prav veseliva se angleško govoreče družbe 😀

Please follow and like us:
Categories: China

0 thoughts on “China – dan 17 – Prva (in zadnja) izkušnja s kitajskim McDonald’s-om v Xi’an-u”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Related Posts

China

China – dan 16 – Začetki novega prijateljstva

Med jutranjim ritualom tuširanja in oblačenja je pri vratih potrkalo. Hitro sem oblekla najbližjo majico in skozi lino presenečena opazila Nathana (tisti vsiljivo prijazni fant od včeraj). Skozi vrata sem pomolila le glavo, ker v Read more…

China

China – Dan 15 – Včasih se splača odpraviti naprej

Prihajajoča prva izkušnja s kitajskim vlakom me je preganjala v sanjah. Singapurčan nama je postregel z zgodbicami o 300 Kitajcih s 1000 paketi, ki se poskušajo zrinit skozi en sam vhod na postajo, težavah s Read more…

China

China – Dan 14 – Dobesedno tisoči Bud sredi male poplave

Ni boljšega kot samopostrežni zajtrk, da začneš dan! Manjkal je sicer čaj ali kava… jutri si ga bova naredili že v sobi.Uspešno (upava) smo rezervirali hotel v Xi’an-u, potem pa naju je prijazno gospodična odpeljala Read more…