Vstali smo ob nečloveški uri, da smo se že ob 7.00 napokali v avtobus in odpeljali na ogled največjega jezu (hidroelektrarne) na svetu – Three Gorges Dam. Bilo je precej megleno in posledično razgled omejen. Zato tudi samo slika makete.
Zadeva je definitivno ogromna, sicer pa me je pustila bolj ali manj ravnodušno – mogoče mi te stvari pač ne “kliknejo”.
Dan prej smo (midve in Singapurski par) preko Tonyja kupili karte za bus do Wuhana. Transport do postaje je računal 30RMB. Glede na to, da je ženska v agenciji dva dni nazaj hotela 60RMB, se nama cena ni zdela pretirana. Strpajo nas torej z ladje )pol ure prezgodaj, brez obvestila in se še čudijo, ko nisem v popolni pripravljenosti!?!) in pred pomolom lovimo taxije – Singapurčana v enega, midve s Tonyjem v drugega. Nismo še dobro speljali, že je taxist zapeljal na avtobusno postajo… vse skupaj ni bilo niti 500 m! Tony mu plača 4RMB (3RMB štartnina in 1RMB kilometrina) in nas mirno gleda, ko pri sebi računamo, kako si je zaslužil 28RMB na osebo, torej 112RMB za 15 min dela… ni slabo, a?
Prtljago smo odložili v smrdljivem skladišču in poiskali restavracijo. Ker Singapurčana govorita kitajsko, je gospod naročil kar za vse… in odlično je izbral! Najbolj zanimiva je bila črna koruza (na sliki desno zgoraj), ki sicer izgleda zažgano, ampak očitno je taka že “po naravi”. Na koncu nista hotela deliti računa, češ da je to pri njih navada. Hvala. Res mi je žal, da v naglici ob poslavljanju nismo uspeli zamenjati e-mail naslovov.
Bus se je cijazil 5 ur in v tem času niti enkrat ustavil za WC! Na srečo vsaj za naju ni bil problem, pa vseeno – bus je bil poln in gotovo bi se našel kdo z manjšim mehurjem. Med potjo sva se odločili poskusiti srečo v enem izmed cenejših hotelov v neposredni bližini avtobusne postaje. V Lonely Planetu je narisan na napačni strani, a na srečo nama je pot pokazal prijazen mladenič.
Na recepciji seveda nihče ni znal angleško in božji dar je bil gospod, ki se je znašel v veži in vskočil kot prevajalec. Iz previdnosti sva si sobo najprej ogledali… čisto, malo razmajano, kopalnica pušča na vse strani… ampak za eno noč bo v redu.
Lakota naju je pregnala na cesto. Med iskanjem menda zanimive nakupovalne ulice sva naleteli na simpatično gostilnico, kjer si hrano lahko pokazal. Bila je izvrstna! S pomočjo prevodov v Lonely Planetu sva uspeli naročiti celo hladno piva – ahhh, kako se je prileglo 😉
0 thoughts on “China – Dan 12 – Lahka tarča”