Današnji dan je bil namenjen prevozom. Po neuspelih pogajanjih za zajtrk v hotelu sva leteli iz Wuhan-a v Zhengzhou ([žengžu]), nato pa še tri ure z busom do Luoyang-a. ko sva kupovali karte za bus, se je zraven naslikala ženska, ki je konstantno čebljala, bolj rečeno kričala v kitajščini. Vztrajno naju je hotela voditi do avtobusa. Ker sva (razumljivo, glede na izkušnje) pričakovali, da nama bo hotela zaračunati najmanj 50RMB zato, da nama pokaže 20m oddaljen izhod, sva jo poskušali ignorirati. Izkazalo se je, da je postaja živa zmeda, da sva imeli potrebo po kričeči gospe in da je izginila takoj, ko smo prišli do avtobusa, ne da bi zahtevala plačilo.
Bus tri ure ni ustavil, končno pa zapeljal na počivališče. Fant je nekaj najavil po kitajsko in nekaj fantov iz prvih vrst je šlo na WC. Ker se mi je precej mudilo, sem sestopila tudi jaz. Opravila sem res hitro (kar sicer ni moja vrlina 😛 ), a ko sem stopila skozi vrata, sem videla, kako naš bus zapira vrata – kar stisnilo me je… res ne bi želela ostati na osamljenem počivališču brez minimalne možnosti komuniciranja! K sreči je N naredila alarm in nekaj sekund kasneje so se vrata spet odprla, fant v rdeči srajci pa mi je pomahal, naj vendar pohitim! Uf, kako mi je odleglo :)V prvem hotelu so imeli na voljo le še skupinske sobe, zato sva poklicali v drugega in uspešno zbarantali ceno. Zunaj je lili kot iz škafa, zato sva se (prvič na potovanju) odločili za večerjo v hotelu. Naročili sva polnjeno bučo, sladko-kislo svinjino, skodelico riža in polnjene zelenjavne “dumplinge”. Najedli sva se do sitega, ko so “dumplingi” šele prišli na mizo… običajno se zgražava, koliko hrane Kitajci pustijo na mizi, ampak tokrat tudi pri nama ni šlo drugače. Čeprav so nama na recepciji zatrdili, da v bližini ni nobene turistične agencije (očitno niti niso razumeli kaj iščeva), sva na poti iz restavracije naleteli na Business center, ki je očitno prevod za sobo za printanje, rezervacije kart in še kaj. Zmenili sva se, da nama jutri pomagajo kupiti karte za vlak in rezervirati hotel v Xi’an-u.
Sledila je operacija “fen”. Tekanje med recepcijo in strežnico v nadstropju se je končno obrestovalo… potem pa mašina ni delala! No, problem je bil (kot sva kmalu ugotovili) v nedelujoči vtičnici. N je šla vrnit fen in dva listka, ki ju je z njim dobila – predvidevali sva, da so nekakšna potrdila. Izkazalo se je, da sta to listka za zajtrk, ki sta kot obljubljeno “come to our room” 😛
Veliki postelji vabita… Sladke sanje…
0 thoughts on “China – Dan 13 – Na Kitajskem so transporti pač malo daljši”