PONEDELJEK – prvi dan prve službene poti, Hufu in “cel žur” 😀
Vedno imam srečo, da iz Ljubljane letim z miniaturnim aviončkom. Tokrat sem na vrhu stopnic skoraj videla čez pločevinast tulec, ki naj bi predstavljal trup aviona. Stisnila sem se na svoj sedež ((na srečo ni bilo nikogar na sosednjem sedežu, da sem vsaj postrani lahko iztegnila svoje krake)) in napol s strahom, napol s pričakovanjem opazovala rogovile, ki naj bi služile za propelerje. Če je češka mašina že do sem priletela, bo pa menda tudi nazaj! Za začetek sem bila vesela, da smo po uri in pol zamude sploh prišli do letala.
Da nam med čakanjem ne bi bilo dolgčas, so nam zaposleni na Brniku ((Jože kdo že)) pripravili malo animacije in razgibavanja… Po prve pol ure zamude so nas lepo postrojili v kolono in šli smo se “naša četica koraka” popestreno z igrico “pokaži osebni on boarding pass”. Cilj je bil čimprej čimbolj napolniti avtobus. Ko smo nalogo uspešno opravili, os obrnili smer in tokrat je šlo malo drugače… vsak se je boril zase oz. bolje rečeno za svoj sedež! Izpraznili smo bus in se pospešeno usuli nazaj v čakalnico. Konec igrice… zdaj pa pridno čakaj še eno uro!
Slaba stran majhnih frčoplanov je, da vse ropota in se trese. Resno sem razmišljala o aplavzu, ko smo se 15 min obdržali v zraku! Moram pa priznati, pristanek je bil izredno mehak. Tu sem ((tokrat brez sarkazma)) se pripravila na ploskanje… pa ni bilo nič… je to zdaj nova moda? Kolikor se spomnim, smo še nedavno tega vljudno ((in hvaležno)) ploskali pilotom, pa čeprav let in/ali pristanek nista bila najbolj zgledna ((ali prijetna))… najbrž smo bili nekoč bolj veseli, da smo še živi.
Pri izhodu sem pričakovala neobritega taxista in ročno napisano tablico z imenom… a a a… pričakal me je urejen starejši voznik in me odpeljal do pisarne v centru Prage. Zamuda in močan dež sta mi prekrižala načrte uvodnega sight-seeinga. Na moje veselje ima pisarna v 7. nadstropju lokalček z relativno dobrim razgledom na grad in ostali center.
Tako sem sedela na barskem stolčku in skozi dežne kapljice opazovala hiše in zvonike, ki so se vedno bolj zavijali v meglo.
Preživela sem prvo srečanje s sodelavci iz Prage… počasi bo treba naprej… proti mestu sestanka/konference… ali kot se je izrazil kolega iz Londona… kraju za “corporate excuse to party” 😉
Še vedno brez čeških Kron v žepu sem pričakala minibus, ki nas je odpeljal v zdraviliško mestece Karlovy Vary. Bili smo štirje – poleg mene še Anglež, Madžar in Čeh ((kdo bo nadaljeval vic 😛 )). Pot je bila precej dolga in če ne bi bila cesta tako luknjasta, bi ji sladko prespala. Po vzoru Brnika, je tudi tu šofer poskrbel za animacijo – bolje rečeno akrobacijo… sredi “avtoceste” se je ustavil, na ves glas razglasil, da sveti lučka za olje in rikverc (!!!!) peljal slab kilometer do prejšnje bencinske črpalke! Garantirano se bodo vsi zaspani potniki zbudili!
Kočno smo v enem kosu prispeli na cilj in pred hotel – super fancy, z rahlo blesavo razporeditvijo stavb, ki med seboj niso bile povezane in smo se že lahko veselili vlačenja plaščev na vsak sestanek ((zunaj so bile kake 3 stopinje)). Nad razgledom z balkončka pa se res nisem mogla pritoževati 🙂
Na srečo je bil ob 15.00 prvi na programu prigrizek – precej dobrodošlo, glede na to, da razen lahkega zajtrka ob 4.30 in kruhka z marmelado na avionu nisem nič jedla.
Spoznavanje mednarodnih sodelavcev je šlo kar v redu. Prav po šolsko je vsak vstal, povedal kdo, od kod in kaj je ter nenazadnje zakaj je na tem sestanku… ermmmmm… ker je šefe rekel naj grem 😛
Med coffe pavzo me je začopatil malenkost odštekan Američan (( trenutno dela v Moskvi)) z nenavadnim navdušenjem nad bivšo Yugo. Kdo pozna dolenjsko mestece po imenu Lopata? Jaz (še) ne… In kdo ugane, kaj je v Lopati prodajni hit? Sej ne morš verjet… lopate!!!
Po slabih 5 urah spanja bi se mi prilegel krajši počitek… ampak časa je bilo ravno dovolj za osvežilen tuš in hop na bowling / poker/ golf simulator / večerjo. Edina moja izkušnja s pokrom je bila do zdaj na Facebook-u. Igra, ki nam jo je predstavil delilec je bila enaka, ampak v živo veliko manj zanimiva, celo dolgočasna ((hm… mogoče zato, ker so se ljudje afnali, ker ni šlo za pravi denar?)). Preselila sem se na bowling. Ekscentrični Mark nas je zabaval s svojimi zgodbicami… menda je dejansko zaslužil 50.000$ s prodajo majic, ki so reklamirale tofu z okusom človeškega mesa kot zdravo alternativo za ljudožerce!?! Saj, če pomislim… ljudje živimo tako nezdravo… ubogi ortodoksni kanibali bi (bodo) kmalu fasali raka, povišan holesterol, odvisnost od drog ali alkohola… da o stresu niti ne govorimo 😉
Večer smo zaključili z nekaj rundami bowlinga nekaj čez polnoč. Na Češkem (še) nimajo protikadilskega zakona, tako da je bilo kompletno pranje obvezno… za sušenje las mi je zmanjkalo energije in ((optimistično, da bo naslednji dan frizura prebavljiva)) sem padla v posteljo.
0 thoughts on “Prva službena pot (1) – destinacija Karlovy Vary”